RAKITOVEC – Naslednje jutro se je pri Žigantejevih zbrala skupina sovaščanov. Ter med sočno debato kar naprej pogledovala tja gor – proti Kavčiču. Proti travnatemu vrhu tik nad njihovo vasjo, vrh kraške Istre.
Rakitovec je v tem delu Istre zadnja vasica pred hrvaško mejo. Značilne istrske hiške so kot kamnite kocke zgrajene po pobočju. Ljubo Žigante je gospodar najvišje ležeče. Toda tudi ta možak ne pomni kaj takšnega, kar se jim je zgodilo. »Kaj takšnega se v zgodovini Rakitovca še ni zgodilo!« je bil čvrsto prepričan. Res ne? »To, kar se je zgodilo včeraj, sem v neprimerno manjši obliki doživel pred 45 leti!« Takrat je bil star 20 let. Tudi takrat je pridrvel naval vode od zgoraj, s Kavčiča, »toda takrat smo vodo merili v decimetru, ne pa …«
Huda ura
»To je bila huda ura, zares huda ura!« nam je več vaščanov že na poti do Žigantejevih nekako poskušalo dopovedati, kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Ob čemer se njihovi očitajoči pogledi zlepa niso mogli upreti uničenim jaškom, uničeni asfaltni poti, močvirnatemu in vodnatemu kalu, zaradi katerega so se njihovi predniki menda pred tisočletjem sploh hoteli naseliti v te odročne kraje.
V ta kal, ki je na najnižjem predelu vasi oziroma na polju, kot tudi pravijo, so pred časom vrgli nekaj rib. Ki so mu vdihnile tako še večjo pestrost.
Teh rib od torka ni več v njem, ne, resnično jih ni več. Saj jih je deroča poplavna voda sredi hude ure, ki je po kraških in suhih tleh razpenjeno drla skozi vas, pobesnelo pometala – daleč proč.
Jasno smo videli, da v kalu zdaj kraljujejo (spet) le žabe.
Nedaleč od košarkarskega igrišča so tekli, kot so vedeli povedati, čisto pravi Niagarski slapovi.
Le malo prej je morala Tamara uspavati Maksa. V torek je namreč dopolnil dva meseca. Bilo je ravno po kosilu, okoli druge popoldanske ure. Ko se je nad Kavčičem utrgal oblak.
Gospodar Ljubo je že kmalu zaslutil ter šel do vhodnih vrat. Pogledat. Pa je že v naslednjem trenutku glasno zavpil ženi Darinki: »Pojdi pogledat, koliko vode je na oni strani!« V tistem se je uzrl še proti svojemu psu, ki se je prestrašen skrival v uti, v kateri je bliskovito naraščala voda. Že čez nekaj trenutkov je bilo tam vode do pasu.
Ljubo je zagledal – potok. Nevesta Tamara je v tistem zakričala: »Ljubo, pri pralnem stroju teče voda!«
»Kaj je?« jo je samo nemočno vprašal.
Potem mu je z novimi, kot bomba silovitimi podatki spet postregla žena: »Ljubo, skozi vrata prihaja voda!«
»Drži vrata!« ji je rekel.
Njegov triletni vnuček Leon je jokal, dojenček Maks se na srečo tega še ni zavedal.
Ljubo je pustil vrata odprta na stežaj in šel za hišo. Tam ima malo vrta. A takrat ga že ni bilo mogoče videti. Videl je lahko le 30 metrov širok potok, vode, ki jo je z višjih bregov prikotalil ekstremni naliv (najbrž tudi v povezavi s padavinami, ki so že ves teden močile ta konec Istre), je bilo v izobilju. Njegova domačija je postala nekakšno križišče, ob katerem se je voda potem razlivala – naprej po vasi navzdol. Zaradi katere so morali požrtvovalni gasilci v nekaj minutah evakuirati 12 vaščanov. Nasankalo je namreč sedem hiš. V treh je poplavilo celo vrhnjo etažo!
Razbil je okna
Za nekaj časa sta morala drugam Danilo in Ignac Rožac z družinama, starejši Edi Rožac je moral k sorodnikom v Rižano, še malo prej je klonila družina Žigante.
Ljubo je ukrepal nagonsko, skoraj vratolomno in junaško. Videl je, da voda za hišo vse bolj in bolj narašča. »Videl sem reko vode, ki hoče k nam …«
Moral je še enkrat odpreti vhodna vrata, to je storil mukoma, a kaj ko so jih vse večje količine spet zaprle. Notri je je bilo že meter in sedemdeset, toliko, da je segla do električne omarice. Seveda je sledil kratki stik, ki pa na vso srečo ni bil usoden za družino Žigante. »Še sreča, kaj lahko bi bilo po nas,« je dan pozneje premleval hrabri Ljubo, ki je največje junaštvo pokazal, ko je z zunanje strani razbil šipe, da se je voda lahko enakomerneje razlila, potem pa še lastnoročno nad hišo prekopal kanal, da se je dokončno umaknila.
Takrat so že prišli gasilci. Prišli so, kot vselej, ekspresno.
Kot, denimo, Uroš Rožac, namestnik poveljnika PGD Rakitovec, društva z najmlajšim članstvom v Sloveniji, ki je tako drvel iz službe, da je uničil svoj avto. A kljub temu dospel tako hitro kot blisk ter skupaj z enajstimi kolegi iz društva ter dvema iz sosednjega PGD Movraž in še dvema iz koprske brigade naposled rešil to za njihove konce – res – nevsakdanjo enačbo.
Gasilsko moč in požrtvovalnost so pokazali predvsem, ker jim je uspelo (tudi s pomočjo koprske komunale) dodobra očistiti ulice vsega blata in nesnage, za silo urediti jaške, iz katerih, kot še vedno ne more pozabiti Uroš, »je bruhalo in se dvigovalo«!
»Vreme je šlo v maloro!« se je hudoval Uroš. Njegov oče Dušan pa podkrepil: »Sneg je včasih prišel do nas iz Hrvaške ali iz notranjosti, zdaj pa prihaja k nam z morske strani?!«
»Kaj hočemo, narava je narava in mi živimo z njo,« je situacijo miril Ljubo, v rokah pa držal merilnik. Po navadi, kot nam je povedal, ob nalivu pade med 50 in 70 litri na kvadratni meter v enem dnevu. »V torek, poglejte, ga je padlo le 35! To ni nič! To je normalno! Vendar nenormalno, da ga je toliko padla v tako kratkem času!«