Peter Umek, doktor psiholoških znanosti, profesor kriminalistične psihologije na Fakulteti za varnostne vede Univerze Maribor, je tisti človek, ki na nas tudi ob najbolj dramatičnih novicah iz črne kronike vpliva nekako pomirjujoče. Analizira, pojasni, je neposreden, dramatizira pa ne. Posebno ne, kadar ga lovci na senzacije izzivajo z izjavami, da se v Sloveniji živi nevarno. »Živimo v varni državi, problem je, da ljudje vse dojemajo z večjo kritičnostjo, z dogajanjem v državi, odkrivanjem korupcije … Zaupanje v vodstvene strukture je manjše in vse to se preslika tudi v druge dogodke, kot je kriminalna dejavnost. Socialno-ekonomske problematike ne moremo povezovati s hujšimi kaznivimi dejanji, lahko pa te povežemo z več alkoholizma, nestrpnosti v družini, jeze ljudi, hujša dejanja pa nimajo neposredne povezave.«
Tudi policisti imajo težave
Ob lanskih najbolj vročih demonstracijah v Mariboru nam je pojasnjeval, da so šli ljudje na ulice, ker se čutijo ogoljufane, počutijo se kot žrtve. »In če se počutiš kot žrtev, reagiraš.« Ob protestih je analiziral tudi reakcije policije. »Bolj so bili privrženi uporabi sile kot novejšim taktičnim zamislim, pri katerih imajo pomembno vlogo sodelovanje, komunikacija, strpnost in predvsem različen odnos do posameznikov ali posameznih skupin v množici.« Takšnega razmišljanja ne bo lahko spremeniti, pravi Peter Umek. A hkrati opozarja na to, da se policistom, ko so v stiski, ne pomaga dovolj. »Policijski poklic je velikokrat povezan z neko predstavo o močnih fantih, je razmeroma mačističen in policisti sami sebe dojemajo kot moške brez težav. Realnost je seveda drugačna, tudi policisti so normalni ljudje z običajnimi težavami.«
Ne tako običajne težave je Peter Umek pomagal policiji reševati kot pogajalec. Rad se na primer spomni, kako mu je s še kolegi pred leti uspelo prepričati moškega v Štanjelu, ki je grozil z razstrelitvijo, da tega nazadnje vendarle ni storil.
Tipičen slovenski umor
Podatki kažejo, da v Sloveniji raste število lastnikov in kosov strelnega orožja. Peter Umek se strinja, da je to najbrž povezano tudi z večjim občutkom ogroženosti ljudi. Čeprav je posest orožja dvorezen meč, ki namesto varnosti v resnici prinaša nevarnost. Ampak kljub kakšni izjemi Slovenci večinoma ostajamo zvesti tradiciji tudi pri umorih. »Tipičen slovenski umor se zgodi v okviru ožje ali širše družine,« pravi Peter Umek. Navadno ni načrtovan, ampak se zgodi, ker storilec izgubi nadzor nad seboj, v afektu. Na to kažejo predmeti, s katerimi se umor izvrši, pravi Peter Umek. »To so v glavnem sekire, noži, koli, lopate in podobno. In ne strelno orožje, mogoče kdaj, ampak zelo redko, ali lovska puška.«
Lovsko puško ima tudi Peter Umek, saj je član vodstva Lovske družine Planina. Pravi, da je nekaj resnice v povezovanju puške s simbolom moške moči. »V gozdu se s puško res počutiš drugače kot brez nje.«
V naravo seveda ne hodi zaradi nasilja, tega ima pri svojem delu dovolj, ampak po sprostitev. Protiutež vsej grobosti, nasilju in drugim temačnim rečem, ki jih srečuje pri svojem delu. Zelo rad hodi v gore, zdaj, ko ni več v rosnih letih, pravi čili 66-letnik, veliko hodi, včasih gre teč. »Težko sem pri miru,« pravi. »Vse življenje sem se ukvarjal s športom, pravzaprav mi noben šport ni bil tuj. Igral sem košarko, bil razmeroma dober atlet, rad smučam in tečem na smučeh. Na morju se rad zapeljem s kanujem in včasih grem s prijatelji lovit ribe.« Uživa v vrtnarjenju. »Okrog hiše v Planini je polno rož, s katerimi se res rad ukvarjam.«
Še eno strast oziroma ljubezen ima Peter Umek, in sicer pasjo. Njegovemu psu, dolgodlakemu jazbečarju, je ime Jalk. Do lani je bil Peter Umek predsednik Kluba ljubiteljev psov jamarjev, torej jazbečarjev in terierjev. Na tem položaju je bil štiri leta. V tem obdobju je v enem od biltenov kluba zapisal tole: »Res pogrešam malo strpnosti in kulturnega dialoga na vseh ravneh in v vseh dejavnostih kinološke organizacije.« Nestrpnežev res ne mara. Jih pa pozna. Tako kot pozna tiste, ki so sposobni krasti, varati, ubijati … In najbrž nam bo že jutri znova moral, potrpežljivo in pomirjujoče, razlagati, zakaj je nekdo storil nekaj hudega.
Pet vprašanj za Petra Umeka
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Rad pomagam, če le morem.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Nimam posebnih želja. Rad sem s hčerama in ženo pa s prijatelji, tudi samemu mi ni dolgčas. Pa zelo rad se družim z vaščani v Planini.
Vaša največja razvada?
Ne vem, če imam kakšne posebne razvade. Zjutraj rad popijem kavo s kolegi.
Vaša najljubša knjiga?
Spomnim se, da sem kot desetleten na mah prebral Pod svobodnim soncem. Užival sem ob branju Pike Nogavičke otrokom. Zadnja knjiga, ki sem jo prebral in me je pritegnila, pa je bila psihološka kriminalka Pridigar Camille Läckberg.
Vaša najljubša jed?
Na splošno kar rad jem, zelo pa imam rad praženi krompir.
