Slovenci smo majhen in neroden narod. Neroden zato, ker vztrajamo pri slabi samopodobi. Vse, kar dosežemo ali česar ne dosežemo, imamo za nepomembno. Lep dokaz za to najdemo v športu. Mnogi zlahka sesujejo v nič kateri koli dosežek slovenskih športnikov, navijači so raje prej kritični kot naklonjeni, privrženi. Seveda je dobro, da ima človek do vsega distanco, ni pa v redu, da se v izhodišču zateče negativizmu oziroma kritizerstvu. Ni potrebe, da bi padli v zaslepljeno evforijo in oboževanje, lepo je že, če odkritosrčno pozdravimo trud, znanje in rezultate najboljših sodobnih gladiatorjev na sončni strani Alp. To najlepše pokažemo z obiskom njihovih tekem.
Zadnje predstave slovenske hokejske reprezentance v Ljubljani so dokaz, kakšen odnos ima javnost do ene svojih najuglednejših ekip. Spomnimo, risi so se letos na olimpijskem turnirju v Sočiju senzacionalno uvrstili v četrtfinale, malce zatem pa so si v Južni Koreji spet priigrali uvrstitev v elitni razred svetovnega hokeja. Izbranci selektorja Matjaža Kopitarja so bili na začetku leta planetarna zgodba. Vsi se čudijo, kako lahko v deželi brez resnega profesionalnega kluba in prgiščem igralcev sestavijo moštvo, ki je konkurenčno največjim in najboljšim na svetu. Dobrih osem mesecev po olimpijskem čudežu je slovensko reprezentanco v Tivoliju – ob njenem prvem nastopu v domovini po omenjenih uspehih – na tekmah z Japonsko in Belorusijo pozdravilo nekaj sto gledalcev, sobotni dvoboj z Avstrijci pa si je ogledalo dva tisoč ljudi.
Pustimo ob strani, kaj in koliko so v Hokejski zvezi Slovenije storili za to, da bi bil obisk večji. Če se ne ceniš dovolj, je težko čestitati, izraziti naklonjenost, navdušenje, iskreno spoštovanje, kaj šele oboževanje drugemu. Do športnikov se ljudje obnašajo kot do všečnih osebkov za ogovarjanje, tu in tam vrednih pohvale. Da bi kupili vstopnico za tekmo ter jim s tem priznali vrhunstvo in vpijali njihove mojstrovine? Ne, Slovenci tega ne znamo dojeti. Preprosto ne znamo uživati v športu in njegovih vrednotah.
