Neprecenljiva vrednost Piranskega kodeksa

»Tako je dragocen, da ga pod posebnimi pogoji hranimo v banki v varnostnem depoju in zdaj, ko je tu v muzeju na ogled, veljajo strogi varnostni ukrepi. Je najdragocenejši predmet našega muzeja, dragocenejši kot znamenita Tartinijeva violina,« je ponosen direktor piranskega Pomorskega muzeja Franco Juri. Muzejska svetnica Nadja Terčon pa dodaja: »Čeprav muzeji po svetu hranijo še nekaj kodeksov Pietra Coppa, je piranski edinstven. Tisti v pariški narodni knjižnici, na primer, vsebuje samo tekst, v bolonjskem so risbe, piranski pa ima edini še petnajst tiskanih in barvanih zemljevidov z lesorezi. Je neprecenljive vrednosti.« Gre za v enoten knjižni blok vezana rokopisa De summa totius orbis (opis sveta, vključno z dotlej znanim Kolumbovim odkrivanjem Amerike) in Portolano (opis Sredozemlja in jadranske obale), ki imata privezanih še 15 koloriranih tiskanih kart. Velja za poskus prve izdaje natisnjenega atlasa na svetu in je po mnenju strokovnjakov Narodne in univerzitetne knjižnice iz Ljubljane najdragocenejši kartografski dokument, kar jih hranijo na ozemlju Republike Slovenije. Temu za svetovno kartografijo zelo pomembnemu delu z začetka 16. stoletja pravijo tudi Piranski kodeks. Njegov avtor je eden najpomembnejših korografov in kartografov, Izolan Pietro Coppo, ki je izdelal večje število kartografskih mojstrovin.

Od Istre do Krete

»Rodil se je v Benetkah v drugi polovici leta 1469 ali v prvi polovici leta 1470. Tam je že zelo zgodaj začel študirati pri uglednem humanistu in takrat največjem poznavalcu beneške zgodovine Marcantoniu Sabellicu, proučeval pa je tudi zemljepis in druge tedanje znanosti. Po končanem šolanju je veliko potoval. Preživljal se je z opravljanjem službe podestatovega pisarja za različne komune. Tako je prišel tudi v Izolo, kjer se je leta 1499 poročil s Colotto di Ugo iz plemenite in premožne izolske družine. V Izoli je opravljal službo notarja, tam se je udomačil in v mesto prinesel humanizem, ki se je sicer že prej pojavil v ozkem krogu izobražencev,« zgodbo predstavlja Terčonova.

Veliko je potoval po Sredozemlju, plul po reki Pad, pri 60 letih je v dveh mesecih preveslal in objadral Istro ter jo zelo natančno upodobil. Dopisoval se je s portugalskimi in še kakimi geografi ter je med drugim šest let preživel na Kreti. Tako je nastal v latinščini napisan Piranski kodeks, katerega najpomembnejši del so zemljepisne lesorezne karte, imenovane tudi Tabulae. Štiri med njimi so datirane (1524, 1525, 1526), na desetih pa je odtis Coppovega imena ali inicialk. »Predstavljajo geocentrični sistem, planiglob, Britansko otočje, Iberski polotok, Istro, Francijo, severno Italijo, Sredozemlje, srednjo in južno Italijo z otokoma Sicilijo in Sardinijo, Malo Azijo, Perzijo, jadransko obalo od Benetk do Ravene s spodnjim tokom rek Adiže in Pada, Kreto, Sveto deželo ter navigacijsko karto Jadranskega morja,« njegovo delo opisuje Terčonova.

Redko na ogled

V Piranskem kodeksu je le 30 let po prvem odkritju Amerike vrisal eno prvih predstav nove celine. Ta je bila tedaj še strogo varovana vojaška skrivnost in celo prvi raziskovalci nove celine niso vedeli veliko o njej. Predstavlja karto Istre, ki je najstarejša ohranjena pokrajinska karta tega polotoka, in pove precej tudi o zgodovini Istre kot pokrajine, njenih ljudeh in krajih. Datirana je v leto 1525 in je kar 100 let zaradi svoje kakovosti, natančnosti, realnosti in koristnosti služila vsem nadaljnjim prikazom Istre.

Bogat opus je Pietru Coppu prinesel svetovni sloves in ga zapisal v zgodovino kartografije. Tekstovni del kodeksa je težko berljiv, ker je na mnogih delih poškodovan, saj je železotaninsko črnilo na mnogih delih prežrlo papir. Delo so prvič restavrirali leta 1920 v Vatikanu in drugič leta 1983 v delavnici Državnega arhiva Slovenije. Oba posega sta bila zahtevna, saj je papir nanesen z dveh strani na tanke svilene mrežice.

Zaradi neprecenljive vsebinske vrednosti in možnosti poškodb je kodeks deležen strogo nadzorovanih razmer hranjenja in je razstavljen na ogled le ob izjemnih priložnostih. Tako so ga konec maja pokazali udeležencem mednarodne konference o kartografskih zbirkah, ki jo je gostil ljubljanski NUK, v le nekaj urah pa so si ga v piranskem muzeju lahko po 13 letih ogledali tudi navadni smrtniki. Za naslednji ogled izvirnika bo treba znova čakati na kakšno posebno priložnost, je pa v muzeju razstavljen njegov faksimile iz leta 1986.