TRBOVLJE, ZAGORJE – Precejšnja jeza mora še vedno popadati 33-letnega Jašo Drnovška, saj sicer zagorskemu županu Matjažu Švaganu med pravdanjem ne bi vrgel v obraz očitka, da mu je na zagorskem pokopališču pred pogrebom njegovega očeta Janeza Drnovška kar dvakrat izrekel sožalje. »Prvič takrat, ko so pripeljali žaro. Nerazumljivo je to gesto ponovil, ko so prišli mediji. Potem pa je stal v naši bližini in načrtoval kip.«
Jaša proti občini
Po dveh propadlih poskusih so včeraj na trboveljskem okrajnem sodišču le izpeljali pravdo o tem, ali bodo v Zagorju ob Savi smeli še naprej občudovati bronast doprsni kip v spomin na velikega rojaka, predsednika vlade in države ter njihovega častnega občana, in o tem, ali bo smel osrednji mestni park še naprej nositi njegovo ime. Odstranitev kipa in preklic poimenovanja parka po očetu s tožbo od zagorske občine zahteva Jaša, v podporo sta mu sestra Nana Forte ter Janezova sestra Helena. Tožečo stranko zastopa župan Švagan, občinarji pa so v spis vložili tudi pričanja tet Janeza Drnovška, Terezije Jelnikar, Marinke Grčar in Vilme Troha ter Janezove poročne priče Albina Trohe. Omenjeni so z navdušenjem sprejeli državnikov kip sredi Zagorja.
Po pričakovano neuspelem poravnalnem naroku je pravdni sodnik okrajnega sodišča v Trbovljah Gregor Špajzer zaslišal Jašo in župana, proces po dobri uri končal, sodbo o nadaljnji usodi doprsne skulpture kiparja Mirsada Begića ter Parka dr. Janeza Drnovška pa bo v kratkem razposlal po navadni pošti.
»Moj oče ni nikoli govoril o smrti. Ne ko je bil zdrav, ne ko so zdravniki prvič odkrili bolezen v njegovem telesu, ne tik pred koncem. V zadnjih tednih je razmišljal o vsem drugem kot o smrti. Ta je presenetila njega in vse nas,« je spregovoril Jaša Drnovšek.
Ni maral pogleda na Kidričev kip
Drnovšek je umrl 23. februarja 2008, nekaj mesecev pozneje pa je središče njegovega rodnega kraja že dičil doprsni kip, ki ga prikazuje v pretanjeni gandijevski drži. Jaša je prepričan, da bi bil oče odločno proti temu kipu in poimenovanju katere koli ulice po njem. »Spominjam se, kako mu ni bil všeč pogled iz pisarne na kip Borisa Kidriča. Tudi očetov kip ni živ spomin, v svoji materialnosti je mrtev. Kaže na zavestno poveličevanje osebnosti, tega pa on ni maral.«
Ne le zadnji dve leti življenja, ko se je oddaljil iz sveta materializma ter se predal duhovnosti, tak je bil že prej, je prepričan sin. Prav tak kip je po njegovem prepričanjem v nasprotju z očetovim življenjskim nazorom in njegovim osebnim prepričanjem o nepotrebni obremenjenosti z materialnimi dobrinami. »Veliko sva se pogovarjala o nesmiselnosti materializma. Le tisti, ki smo ga zares poznali, vemo, da je preziral take stvari.«
Kaj pa so tete?
Toda ali ga niso poznale tudi priče, ki pa so za to, da spomenik v Zagorju ostane? »Te priče niso bile nikoli del našega življenja. To so tisti, ki se javno izpostavljajo po njegovi smrti. Švagan se skorajda razglaša za njegovega učenca. Kako rade so začele po smrti v medijih o njem razlagati njegove tete! O teh tetah oče skoraj nikoli ni govoril. Za Troho, ki je dal medijem očetovo poročno fotografijo, in to brez dovoljenja tistih, ki so bili na njej, pa sem sploh prvič slišal pred dvema letoma. In teh pet bo govorilo o očetovem življenjskem nazoru? Tega pa res ne razumem.«
V tožbo, pravi Jaša, je bil prisiljen, »sicer bi občina vztrajala pri poniževanju mojega očeta in mene. Nihče z občine se glede kipa in poimenovanja parka ni nikoli posvetoval z menoj niti mojimi bližnjimi. Nihče me ni vprašal, zakaj nasprotujem. Zato ker bi bil proti tudi oče. Počutim se ponižanega, hkrati imam občutek sramu in skrajne nemoči, ker ne morem uveljaviti njegove volje.«
Švagan vztraja: Spomenik je ponos Zagorja
Mimogrede pa se je Švagan dotaknil tudi Jaševega očitka o tem, da je svojcem na pogrebu dvakrat izrazil sožalje; drugič za objektive kamer in fotoaparatov. »Detajlov s pogreba ne bi komentiral. Že zaradi tega ne, ker ni tu kraj za to, bilo bi pa tudi v nasprotju z mojimi načeli.« Če bi jih vseeno pokomentiral, bi mu morebiti ušlo iz ust kaj takega, kar se je po pogrebu res šušljalo po zagorski dolini; da je bilo menda nekaj hudo narobe s plačilom računa za Drnovškov pogreb. Župan Matjaž Švagan pa vztraja, da je »spomenik ponos Zagorja in ga ne damo«. Ko je na sodišču dobil besedo, je dejal, da je kip »majhno dejanje za velikega človeka! Ideja se je res porodila meni in na dan pogreba. Potrdili so jo občinski svetniki. S pokojnim dr. Drnovškom sva bila velika prijatelja. Tudi proti koncu, ko ga je večina strankarskih prijateljev zapustila, sem ohranil stike z njim, pridružil sem se njegovemu Gibanju za pravičnost in razvoj. Bil je in je še vedno moj vzornik. Lahko zatrdim, da so občani ponosni na njegov park, na njegov kip. Zagorska dolina živi z njim. Dr. Drnovšek je rad prihajal v svoje mesto. In lahko samo rečem: Hvala mu za vse.«
Z odvetnikom občine Sašem Ostrožnikom bosta kajpak storila vse, da kip in ime parka ostaneta, v nasprotju z Jašo sta namreč prepričana, da temu ne bi nasprotoval niti zdaj pokojni predsednik.
Tudi odgovoru na vprašanje Jaševe zagovornice, odvetnice Urše Chitrakar, se je zagorski župan diplomatsko izognil. »Si želite, da bi vam postavili kip ali po vas poimenovali ulico?«
»Naj o tem razmišljajo, ko mene več ne bo.«
Zagorjani: »Ne damo ga.«
Na zagorskem pokopališču smo pred grobom Janeza Drnovška srečali žensko, ki je jokaje spraševala: »Ali ste slišali, da nam hočejo vzeti njegov kip? Zato sem mu prišla prižgat svečko.« Da se nekaj v zvezi s tem dogaja oziroma da v sosednjih Trbovljah teče pravda v tej zadevi, je bilo slutiti tudi v zagorskem Parku dr. Janeza Drnovška. Poleg kipa je namreč karton z napisom: »Kip in ime parka bi občani radi obdržali.«
