Vrh Mojstrovke, po eni vertikalnih smeri severne strani, je bil zopet osvojen. Kolikokrat sem stal na vrhu, ne vem povedati. Pa na Triglavu? Pojma nimam. Štetje me ne zanima. V gore se namenim sam, ko moram skozi možgane spustiti prepih, a tudi prijetne družbe se ne branim. Tokrat sem imel ob sebi prvorojenko, že odraslo damo z diplomo v žepu. Med plezanjem je butnila s kolenom v klin, sočno zaklela, potem pa kot mlad mucek zamijavkala, da se je udarila. Še vedno je moja mala punčka.
Šla sva že navzdol, ko srečava popolno slovensko družino. Vzorčno. Dve popoldan je odbila. Rinili so navzgor z Vršiča, po južni poti. Očka z nahrbtnikom, kot omara velikim in okornim, oblečen bolj za na navijaško tribuno fuzbalske tekme kot planinsko turo. Mamica bi lahko kdaj pa kdaj šla v fitnes. Strmina navzgor je še za izkušenega gornika naporna, kaj šele za otročka, ki sta komaj, če sploh sta, prestopila šolski prag. Vročina je nažigala, kamenje je letelo, pot je šla za drobceni bitjeci nepredstavljivo pokonci. Ata so zapovedovali, kako naj hodita, mati so ju vlekli navzgor. Slišalo se je sikajočih besed, jeza se je čutila v potegih za roke. Najbolj izrazit je bil obup v očeh dveh malih, ki ju roditelja ženeta nekam, kar nekam, in to s športnimi copati na tačkah. Povedal sem ta starima dve, tri po rovtarsko. Obrnili so se.
Otroška planinska dušica ne potrebuje osvojenih dvatisočakov. Ne hrani se z osebnimi rekordi za fejsbukovo lajkanje. Smrkolinom, ki bi jim radi približali gore, ponudite pohajanje po sredogorju, med gozdovi, v senci. Namesto nepomembnega dvatisočaka naj bo cilj planinska bajta z najbolj debelo kuharico in najbolj slastnimi palačinkami. Z malimi pohodniki, ki imajo na ramenih svoj drobceni nahrbtnik in na nogah primerno obutev, je besno fino stikati za jagodami, borovnicami, gobami. Iskati sledi medveda, srne, zajcev in skakati čez kravje drekce po pašnih planinah. Nastavljati lešnike vevericam in na mravljišče dati košček čokolade. Verjemite, tudi palčki so po hribih, če je le očka malce spreten. Mala debela bradata bitja namreč za pridne otroke na štoru rada pustijo kakšen bombon. Pravljic je brez števila po stezah nad dolinami. Le povedati jih moramo. Z našo drobceno prihodnostjo pojdimo na planinsko pot, ki je posejana z zgodbicami, nešteto postanki, prijaznostjo in obilo razumevanja. Če starši tega ne zmorete, vrzite nahrbtnik v prvi smetnjak.
