Pručka, ta majhen in skoraj neopazno skromen kos pohištva, ki se gotovo najde v vsakem slovenskem domu, nam je prav nekam neopazno zelo blizu. Čeprav jo imamo le za nekakšen pomožni kos pohištva, je nepogrešljiva, vsestranska in človeka spremlja skozi vse življenje; začne se v otroštvu, ko nam je prvo sedalo in tudi igralo, nato z njeno pomočjo sledi seganje na omaro, kamor skrivajo stvari pred kratkohlačniki, odrasli pa si z njo pomagamo, da dosežemo knjige na višjih policah ali zamenjamo žarnico. Starejši se z njo pomagajo obuvati, nepogrešljiva je pri različnih opravilih v hiši ali na vrtu, sede na stolu in s stopali na njej si lahko spočijemo utrujene noge, vse več je takšnih, ki jo imajo zaradi tega kar v pisarni pod mizo z računalnikom, je odličen pripomoček pri vajah aerobike in, ne nazadnje, lahko je podstavek za to ali ono stvar ali pa sama tam nizko na tleh preprosto krasi prostor.
Tudi moderno oblikovane
Tiste prave so po pravilu iz lesa, danes so na voljo tako ali drugače moderno oblikovane. Lahko so zelo barvite, poslikane in domiselnih oblik, a tiste najbolj klasične ponujajo predvsem ribniški izdelovalci suhe robe. Ker so nam zelo blizu in po svoje simbolizirajo našo kulturno dediščino, je to tudi prvi izdelek, ki ga naredi vsak dijak Lesarske šole Maribor na svoji poklicni poti. Tam jih pod mentorstvom inženirke lesarstva Mirjane Kumer izdelujejo tudi zato, da dijaki spoznajo drevesne vrste in preostale lesnate rastline. Nastala je nadvse pisana zbirka 68 pručk: vsaka je narejena iz drugega lesa, pa naj gre za les naših avtohtonih drevesnih vrst in lesnatih rastlin, za les drevesnih vrst, ki so k nam prinesene z drugih celin, ali za les tujih drevesnih vrst
Zamisel zanjo je pred tremi leti dala Kumerjeva, ki skrbi tudi za pridobivanje in pripravo redkih vrst lesa iz različnih krajev. To zagotovo največjo zbirko teh sedal z naslovom Predstavitev drevesnih vrst in ostalih lesnatih rastlin v pručki so že predstavili na šoli in v Postojni, nedavno pa so si jo lahko ogledali tudi obiskovalci v Piranu, kamor je prišla po zaslugi tamkajšnjega prizadevnega revirnega gozdarja Zvoneta Sadarja in zanimivim razstavam vedno naklonjenega tamkajšnjega kulturnega mecena Gorazda Senčarja.
»Zbirka izhaja iz spoznanja, da večina ljudi pozna naša drevesa le po zunanji obliki in videzu, videz lesa, ki nam ga daje, pa bolj malo. Več kot polovico naše dežele porašča gozd, imamo 71 različnih avtohtonih drevesnih vrst, od tega je 10 vrst iglavcev in 61 vrst listavcev. Razstavljene pručke so iz bukve, jelke, smreke, javorja, hrasta, bora, jesena pa tudi iz za mizarje redkejših vrst lesa, kot so oljka, trta, lovor, kostanj, lipa, breza, jelša, gaber, brest, oreh, brin, tisa in podobno. Nekaj naših pručk je celo iz sadnih drevesnih vrst, kot so hruška, sliva, nešplja in češnja,« pravi avtorica razstave Mirjana Kumer in dodaja, da je njen cilj izdelati pručke iz lesa vseh naših 71 avtohtonih drevesnih vrst.
Cerkvena klop za klečanje
Ob fenomenu pručke velja poudariti, da jo imamo za nekaj tipično slovenskega, vendar profesor etnologije Vito Hazler pravi, da jo lahko štejemo za eno od najbolj značilnih identitet srednjeevropskega kulturnega okolja, ki mu je slovenski prostor s številnimi oblikami pručk, šamrlov, šamerlov in šamrlnov, kot so jim nekoč pravili, dodal vrsto izvirnih oblik in vsebin. Navaja, da ime zanjo izvira iz manjšalnice za besedo pruka in pomeni cerkvena klop, v virih pa se prvič pojavlja v 16. stoletju. Prevzeta je iz bavarskega starovisokonemškega izraza prucke, severnonemškega brucke, brücke, in pomeni privzdignjeni oder za sedenje in ležišče iz desk pri peči. V cerkvenem okolju je bila pručka kot opora nogam v klopeh, za klečanje med cerkvenim obredom in tudi za sedenje otrok.
V zadnjih stoletjih so se splošno razširile v vseh družbenih slojih prebivalstva in so zaradi svoje funkcionalnosti in uporabnosti še vedno zelo priljubljene. Predvsem zaradi večnamenskosti se bodo zagotovo ohranile tudi v prihodnje.