Če je v prvi stopnji kulturni evro – slabokrven projekt Kina Šiška, ki zahteva plačilo dveh evrov za prejem vsakršne brezplačne vstopnice, tudi novinarske akreditacije – prosperiral v kalnici preusmerjanja pozornosti na novinarje in njihovi diskvalifikaciji ter stigmatizaciji, da so zgolj nemarni zastonjkarji, so se po nedavnem fiasku s francoskim pisateljskim asom Michelom Houellebecqom oglasili tudi koristniki tega javnega zavoda iz literarnih krogov in se začudeno spraševali, kako je mogoče, da javni zavod služi na brezplačni prireditvi zunanjega organizatorja.
Vsi udeleženci dogodka, ki jih je bilo na stotine, so morali plačati dva evra za vstop. Blagodejni učinek tega dejanja naj bi bilo urejanje vprašanja brezplačnih vstopnic, ki jih sicer sami podelijo, a se istočasno za to ne počutijo odgovorne. Branijo se z retoriko, da nasprotniki tega kulturnega evra niso niti malce kulturni, saj se upirajo, ker ne marajo plačati. Da so zgolj uvedli sistem, ki je v tujini stalna praksa, kar je laž. V resnici upora ni spodbodel denar, temveč infantilni neoliberalni libreto javne ustanove, ki očitno ne razume svojega poslanstva in ne prepozna zaveznikov.
Podporniki kulturnega evra so bili tudi posamezniki, ki so doslej vajeno pljuvali po vsem državnem in hujskali k uporu prebujene manjšine, v primeru Kina Šiška pa so se postavili v bran neučinkoviti javni ustanovi in tolkli po manjši skupini depriviligiranih, ki se je dejansko postavila zase. Kaj je privedlo do tega obrata, lahko le ugibam, o njihovih povezavah s Kinom Šiška pa bi bilo krivično špekulirati. Ne nazadnje je stigmatizacija novinarjev izgubila polet in je bolj kot ne zaključena, odprla pa se je pandorina skrinjica vprašanja učinkovitosti aktualnega sistema financiranja kulture iz javnih sredstev in potreba po osebni odgovornosti posameznikov, ki s tem denarjem ne razpolagajo gospodarno. Ne nazadnje neodgovorno zapravljanje državnega denarja in serijsko organiziranje koncertov, ki prinašajo izgubo, privede do propada sistema. V tej optiki bi bilo zanimivo pogledati, kam bi morali biti usmerjeni prsti samooklicanih moralistov in lepih duš.
