Nekoč vurmoharji, danes mojstri urarji

KOČEVJE – Čeprav je danes zgornji del doline Kolpe eden od najredkeje poseljenih območij v Sloveniji, kjer živijo tudi najstarejši prebivalci te deželice, bi bile razmere še slabše, če v preteklosti ne bi bilo posebne vrste krošnjarjev, vurmoharjev. Kajti od tamkajšnje skope zemlje se tudi v preteklosti ni dalo preživeti. Razmere pa so bile še slabše v 15. in 16. stoletju, ko je bilo to območje opustošeno zaradi vpadov Turkov. Zato je cesar Friderik III. leta 1492 Kočevarjem in Ribničanom podelil krošnjarski patent, dovoljenje, da po vsem cesarstvu prosto prodajajo doma narejene izdelke. S tem privilegijem, ki so ga vladarji v naslednjih stoletjih obnavljali, so ljudje imeli možnost preživetja.

Različne vrste krošnjarjev

Ko so možje še hodili od hiše do hiše in ponujali svoje storitve ter izdelke, je bil verjetno najbolj znan poklic ribniški krošnjar, ki je prodajal suho robo. Kostelski obzeranti so prodajali drobne predmete in se na Dunaju uveljavili kot odlični kostajnarji, v Poljanski dolini pa so imeli celo tri vrste krošnjarjev: tiste, ki so prodajali suhorobarske izdelke ali odkupovali ščetine in živalske kože ali galanterijsko blago. »Moški iz 12 slovenskih in hrvaških vasi zgornjekolpske doline – takrat je dolina Kolpe živela enotno – pa so se ukvarjali s prodajo in popravilom ur,« pravi Živa Ogorelec, kustodinja Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki je pripravila razstavo in katalog Moj uoča je šiu za vurame, ki ima podnaslov Po poteh vurmoharjev iz zgornje doline Kolpe.

Prve ure, ki so jih prodajali vurmoharji, so bile šotarice oziroma Schottenuhr, ki izhajajo iz nemškega Schwarzwalda. Bile so cenejše, iz lesa, in so jih lahko izdelali v velikem številu ter so si jih lahko privoščili tudi kmetje. Imele so preprost mehanizem, tako da so jo morali nastaviti dvakrat na dan. Leseno ohišje je prekrivala velika poslikana številčnica, ki ima – če je prava šotarica – napako, razloži Živa Ogorelec: »Na številčnici je številka štiri narisana s štirimi črtami, ne pa z IV, kar ustreza zapisu z rimskimi številkami.«

Priučeni urarji

Vurmoharji so čistili notranjost ur, jih oljili, menjavali ležaje, polirali izrabljene osovine, menjavali izrabljena kolesca … Številni pa so znali popravljati tudi žepne in druge ure. »Vurmoharji so se priučili popravljanja ur,« pravi Živa Ogorelec, »obenem pa so morali obvladati številne sposobnosti in znanje: poleg tega, da so se hitro učili jezika in se prilagajali različnim situacijam, so morali biti tudi dobri trgovci, imeti občutek za ljudi, se izogibati nevarnostim.«

Krošnjarili oziroma havzirali so najmanj pet, nekateri pa tudi devet mesecev v letu, doma so bili v času večjih kmetijskih del in pomembnih praznikov. »Po 25. juliju oziroma po sv. Jakobu, ko je bila v Vojvodini zrela pšenica in so kmetje imeli denar, pa so havzirali,« pravi Živa Ogorelec.

Vurmoharji, ki so bili večinoma vsi v sorodu, so se »dol« oziroma v Slavonijo, Vojvodino, na Madžarsko in tudi v Romunijo odpravljali v skupinah. Potem so se razkropili po vaseh in se po nekaj dneh spet zbrali, da so na tak način varovali drug drugega. Prepoznavni so bili po značilnem urarskem košu v obliki črke Z, ki je bil narejen iz lahkega smrekovega lesa in v katerem so imeli ure, rezervne dele in orodje. Spali so, kjer so imeli možnost, z leti pa se je razvila tudi vrsta prijateljstev, ko so imeli svoj »konak« oziroma so imeli pri določenih družinah zagotovljeno prenočišče.

Korak do mojstrov

Natančnih podatkov o tem, kako to, da so vurmoharji nastali ravno v zgornjekolpski dolini, ni. Ohranil pa se je spomin, da je bil Matija Rački iz Rak, ki se je preselil v Bosljivo Loko, tisti posrednik, ki je iskal in najemal ljudi za raznašanje ur. Kako pomemben je bil ta poklic od konca 19. stoletja do 60. let 20. stoletja, kaže podatek, da je z območja, ki obsega vsega deset kilometrov od Osilnice do Kužlja, izhajalo od 150 do 200 vurmoharjev.

Zaton teh specializiranih krošnjarjev se je začel po letu 1931, ko je država zahtevala uradno priznano znanje, ki pa ga vurmoharji niso imeli. »Nekateri so naredili izpit in odprli urarske delavnice, drugi pa so se skrivali,« pravi Živa Ogorelec in pokaže urarski kovček, s katerim so prenašali orodje in skrivali vurmoharski poklic.

Zadnji vurmohar je popravljal ure še v šestdesetih letih, drugi pa so se ustalili in odprli delavnice v številnih krajih po Sloveniji in na Hrvaškem: v Kočevju, Trbovljah, Črnomlju, Kopru, Izoli, Čabru, Delnicah, Zagrebu … »Iz zgornje Kolpe izhaja od 45 do 50 profesionalnih urarjev, kar je skupaj s podatki o številu vurmoharjev izjemen pojav v vsej Evropi in morda tudi v svetu,« pravi Živa Ogorelec.