Peter Klepec ni tako razvpit kot nekateri drugi hrusti iz našega ljudskega izročila, na primer Martin Krpan. Kot pastirčka, ki je bil tako močan, da je lahko ruval drevesa in kot za šalo pregnal celo turško vojsko, ga pozna malone vsak otrok, izročilo o tem ljudskem junaku pa se je najbolj ohranilo v zgornjem delu doline reke Kolpe, od koder legenda izvira.
Peter, Petar,
po domače celo Pitr
Preden začnemo razpletati zgodbo, povejmo, da Peter Klepec ni le slovenski junak, temveč tudi hrvaški, ki na drugi strani Kolpe sliši na ime Petar Klepac. Različic, kako in zakaj je dobil čudežno moč, je precej, tako na naši strani kot na sosednji, eno je zapisal tudi France Bevk, mi pa poglejmo, katera velja v junakovi dolini, ki po njem nosi ime.
Peter Klepec je bil majhen in šibak fantič, ki je z mamo živel v revščini in je bil nenehno tarča zbadanja ter norčevanja vrstnikov, zlasti pastircev, s katerimi se je hočeš nočeš moral družiti. Bil je nemočen in se jim je težko postavil po robu, zato se je raje umikal in pasel ovce na višje ležečih pobočjih. Nekoč je na gozdni jasi naletel na spečo deklico. Z vejami jo je zaščitil pred soncem, ona pa mu je v zahvalo, bila je namreč dobra vila, izpolnila željo. Fant si je zaželel nadnaravnih moči, da bi se lahko branil pred nasilnimi vrstniki. A njegova moč, ki je nikoli ni izkoriščal v slabe namene, je bila mnogo večja, kot za šalo je izruval grm, smreko in na koncu še bukev.
Ko so konec 16. stoletja v deželo prihrumeli Turki, je z njimi zlahka opravil. Vsiljivci so zasedli farno cerkev sv. Petra in Pavla, in konji so kar z oltarja zobali oves. Vaščani so na pomoč poklicali Petra, ta je izruval smreko in jih z njo potisnil vse do Kolpe. Od tistega časa ni bilo več turških vpadov, pravijo.
»To je naša različica zgodbe, obstaja jih še nekaj, razlikujejo se po podrobnostih, tudi Bevkova, v kateri so Petru čudežno moč podarile tri vile, on pa jo je najprej preizkusil na pastirjih, saj jih je dodobra premikastil,« je povedala Alenka Kovač iz Hotela Kovač v Osilnici, kjer se že več kot sto let ukvarjajo z gostinstvom in ob tem negujejo kulturno zapuščino. Petra si lastijo tudi Hrvati, ki so prepričani, da je bil rojen v Malem Lugu, od koder ga je mati poslala za pastirja v Osilnico.
Pozdrav lesenega Petra
Kakor koli, zgornji del Kolpske doline, to je del od Osilnice do Mirtovičev oziroma Sv. Ane, se imenuje Dolina Petra Klepca, junaka, ki mu je predvsem po zaslugi ustnega izročila uspelo preživeti več stoletij, pa danes s pridom uporabljajo v turistične namene. Tako obiskovalca ob vstopu in izstopu iz doline, to je v Osilnici in pri Sv. Ani, pozdravi njegov leseni kip, velik približno dva metra, občina Osilnica pa svojim častnim občanom podarja manjše lončene kipce v Petrovi podobi, ki jih izdeluje lončarka Andreja Bojc.
»Lahko rečem, da v naših krajih legenda še kar živi. Vsako zadnjo soboto v juniju obhajamo petruvo, ki je cerkveni praznik, a ga tudi kulturno in etnološko obarvamo. Na prireditvi med drugim slišimo pesmi in zgodbe o Klepcu, vse obvezno v domačem narečju. Nekaj je tudi zapisanega, med drugim študija Peter Klepec in njegova dežela Jožeta Primca, pa pesem v narečju domače pesnice Ankice Žagar Pitr Kljep'c na Svite Guore sedi in seveda šolski spisi otrok naše šole. Pri vodenju turistov se pri predstavitvi ene od domačij pošalim, da tam živi Petrov prapraprapra...vnuk, res pa je, da je Klepec pri nas še danes precej pogost priimek, tudi na hrvaški strani v njihovi različici Klepac,« je še povedala Kovačeva in ob tem z malce grenkobe namignila, da bi ob aktualnih dogodkih, ko je na meji zrasla žična ograja, Peter Klepec, ki se je boril za svobodo in enakost, lahko bil junak tudi za današnji čas. Dvometrski silak pozdravlja obiskovalce.
Pitr Kljep'c na Svite Guore sedi
|