APAČE – Na območju Gornje Radgone je veliko kulturnozgodovinskih spomenikov, predvsem dvorcev in graščin, a le redki so obnovljeni in dobro vzdrževani. Žal jih je iz različnih vzrokov največ že propadlo ali so tik pred tem. Usoda marsikaterega, čeprav spomeniško zavarovanega, ostaja negotova tudi zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov. Med njimi je grad Črnci v Apaški dolini iz 17. stoletja, znan tudi kot dvorec Freudenau oziroma Meinlov grad, ki prazen počasi, a nezadržno propada.
Konec lanskega leta se je končal skoraj četrt stoletja dolg denacionalizacijski postopek. Grad s pripadajočimi 236 hektarji zemljišč je v naravi zahtevala dedinja nekdanjega kavnega barona Juliusa Hermana Meinla z Dunaja. Končalo se je z zavrnitvijo zahtevka, ker naj bi imel lastnik ob podržavljenju premoženja poleg jugoslovanskega tudi avstrijsko državljanstvo. Zato naj bi prejel odškodnino po meddržavni pogodbi. Ali vsaj imel možnost, da jo prejme. Tak človek po slovenskem denacionalizacijskem zakonu ne more biti denacionalizacijski upravičenec.
To je bil glavni argument, da je Upravna enota Gornja Radgona izdala zavrnitveno odločbo.
Veletrgovec s kavo
Mimogrede in kot je splošno znano, je družina Meinl v nekdanji Avstro-Ogrski obogatela z uvozom, praženjem in prodajo kave. Bila je največji dobavitelj kave v monarhiji, ustanovili so celo svojo banko.
Julius Meinl II. je posestvo in dvorec Friedenau v Črncih kupil leta 1909. Na njem je omogočal preživetje mnogo domačinom. Po njegovi zaslugi so v te kraje že zelo zgodaj dobili električno energijo. Njegov vnuk Julius Meinl V. je še pred nekaj leti veljal za dvanajstega najbogatejšega Avstrijca. Družinsko podjetje je vodil od leta 1983, leta 2000 je posel s kavo prodal, obdržal je samo banko Meinl.
Leta 2000 je na dražbi ob stečaju Kmetijstva Črnci grad za 20 milijonov tolarjev, kar bi bilo zdaj približno 83.000 evrov, kupil podjetnik Štefan Ščančar iz Skakovcev. A do končne denacionalizacijske sodbe je tudi Ščančarjevo grajsko lastništvo videlo v zraku. Zdaj, po 16 letih, negotovosti ni več: Ščančar lahko razpolaga s propadajočim dvorcem. Ob nakupu ga je nameraval obnoviti in preurediti bodisi v visokocenovno zdravstveno ustanovo bodisi v varstveno ustanovo za starejše. Z zamislijo je moral zaradi postopka denacionalizacije počakati. Ščančar se je medtem upokojil, obnove se ne namerava več lotevati. Na gradu je ta čas opravljal le najnujnejša vzdrževalna dela, v bistvu pa je grad v Črncih zadnja leta klavrno propadal.
Grad na prodaj
Lovci na priložnosti so med nepremičninskimi oglasi našli grad v Črncih. Cena gradu s 1550,70 kvadratnega metra neto površine, 250 kvadratnimi metri gospodarskega poslopja in pripadajočim zemljiščem, velikim 2782 kvadratnih metrov, znaša 220.000 evrov. Po ocenah poznavalcev bi bilo treba v obnovitvena dela vložiti še približno desetkrat toliko, se pravi dobra dva milijona evrov. Minulo jesen je Ščančar ponudbo poslal tudi občini Apače, kjer stoji grad, a ta ni bila zainteresirana za nakup, drage obnove si preprosto ne more privoščiti.
V njem je vrsto let živelo nekaj družin, ki so si pozneje pridobile druga domovanja. Eno izmed teh stanovanj naj bi bilo še vedno v lasti bližnjega podjetja Tovarna močnih krmil Črnci.
Župan občine Apače Franc Pižmoht je vesel, da bi se lahko graščina koristno uporabljala, po drugi strani ga pa žalosti, ker ni vizije, kaj bi tam sploh lahko uredili.
Potrdil je, da je lastnik propadajočo nepremičnino ponudil občini: »Občina nima denarja za takšno investicijo, še zlasti ker je za sanacijo gradu potrebno še bistveno več denarja, kot je njegova prodajna cena. Zato upamo, da bo grad le našel kupca, ki mu bo našel nov namen in vdihnil novo življenje.«
Kratek opis Zgodovina Meinlovega, zdaj Ščančarjevega gradu sega v 17. stoletje, ko je bila zgrajena baročna zgradba, že v 13. stoletju pa se v zapisih omenja strelski dvorec, ki je bil obramba pred zavojevalci. Posebna znamenitost gradu je okrogli rimski relief iz 2. stoletja, ki je vzidan v veži severnega vhoda in predstavlja zakonca. Dvorec je v stoletjih menjal lastnike, Julius Meinl ga je kupil leta 1909. Med drugo svetovno vojno so ga zasedli Nemci, Julius Meinl pa ga je moral z ženo judovskega rodu zapustiti. Po vojni so v dvorcu, ki je postal last države Jugoslavije, uredili sedež kmetijskega kombinata. Leta 1972 so na njem zamenjali streho. Nasproti dvorca stoji kužno znamenje iz 17. stoletja v obliki toskanskega stolpiča in s slikovito kamnito čebulasto streho. Dvodelni francoski park je zelo slabo ohranjen, podobno pa je z ostanki kapele na severnem delu posestva. |
