Nekoč kralj Ljubljane 
zdaj v Beogradu 
kralj pleskavic

Življenje piše čudne, posebne zgodbe. »Tako pač je, nikogar ne obsojam, Slovence imam rad, sem Ljubljančan po duši,« začne pripovedovati 69-letni Mile Čulibrk. Sedeli smo v Beogradu, nekaj sto metrov od športne dvorane Pionir. Mile je obujal spomine. Tako je po navadi, ko ga obišče kdo iz Slovenije. Takrat odpre dušo. Včasih so ga imenovali kar kralj Ljubljane. Njegova ekipa je v Gostilni Čad pripravljala čevapčiče za rajo in Staneta Dolanca. Danes Mile na svojem koncu v Beogradu mesi najboljše pleskavice daleč naokoli. Toda Slovenije ni pozabil.

Oče proti Nemcem

»Leta 1971 sem prišel v Ljubljano,« se spominja dne, ko je z vlakom prispel v slovensko prestolnico. V culi je imel kos najboljše slanine in hlebec kruha, ki so mu ga dali starši. »Moral sem v svet, na Hrvaškem v vasi Ličani zame ni bilo dela. Imel sem smolo, bil sem Srb in sem leta 1971 ostal brez službe. Želel sem v Nemčijo, a mi oče ni dovolil. Leta 1945 je pri Ilirski Bistrici poslal zadnje metke nad Nemce, zdaj pa sem hotel prav k Nemcem. Srce bi mu strl in ostal brez družine.« Namesto v Nemčijo je odšel v Slovenijo, domače pa je potolažil (dejansko se jim je zlagal), da mu je prijatelj iz vojske uredil delo v slovenski prestolnici. V Ljubljani sprva ni imel nikogar, pot pa ga je zanesla k Figovcu, kjer je naletel na rojaka iz Bosne in Hercegovine. Po nekaj dneh spanja v parku je dobil delo v podjetju Daj-Dam. Vmes je za dinarje pomival, likal in čistil tla, tudi v Kolovratu, kjer pa tedanja šefinja nad njim ni bila navdušena. To ga je tako razkurilo, da se je pritožil šefu, in ta ga je poslal v Gostilno Livada. »Bodi pošten,« so bile besede, ki mu jih je tedanji vodja Livade Milan položil na dušo. »V Ljubljano sem prišel delat in zaslužit,« mu je odvrnil Mile, ki je svojemu novemu nadrejenemu pomagal tudi pri boju z lokalnimi barabini.

Že v Slavoniji se je navdušil nad nogometom, v vasi Ličani (tam je njegova družina živela od leta 1953, preselili so se iz BiH) je ustanovil klub NK Crvena zvezda Ličani. Nogometno znanje mu je prišlo prav tudi v Sloveniji, saj je Gostilna Livada igrala v gostinski ligi na Kodeljevem. Mile je bil glavni igralec, opazili pa so ga tudi pri NK Krim, s katerim je sklenil pogodbo. Ker je bila liga prestižnega pomena, se je zanj ogrelo nekaj gostinskih lokalov, ki so hoteli na njen vrh. V zameno so Čulibrku ponudili službo. Vmes je imel še kiosk pri živalskem vrtu, leta 1975 pa je prišel v Gostilno Vis, kjer je bil sprva natakar. »Bil sem napreden, šefica se je umaknila, ni delala dobro, pri meni ni bilo milosti, skupaj z Mirkom Mitrovičem sva prevzela vodenje,« se spominja nove delovne izkušnje pred selitvijo k Čadu leta 1976.

Do 20.000 mark na dan

»Pol Ljubljane je jedlo pri meni. Pri Čadu je bila obča ljudska gostilna, kamor je prišel delavec, za sosednjo mizo pa je sedel Stane Dolanc. Zato smo bili tako uspešni,« pove o tem, zakaj je posel cvetel. Po nekaterih podatkih so imeli tudi do 20.000 nemških mark prometa na dan! V teh letih je Mile postal faca v mestu. Ko je šlo kaj narobe, so prišli do njega in ga prosili za pomoč. »Verjel sem, da več ko bom naredil za to mesto, boljši in večji Ljubljančan bom. Rad imam to mesto, zato nisem nikogar odklonil. Danes vem, da sem bil naiven,« iskreno pove. Leta 1984 so ga za pomoč prosili košarkarji Olimpije, ki so izpadli iz prve lige. »Želeli so, da jim tudi s svojimi poznanstvi pomagam nazaj v prvo ligo. Svoj obraz sem dal za klub, trošil sem svoj denar, potoval na lastne stroške,« priznava Čulibrk, ki ne zanika, da so številni košarkarski sodniki pili in jedli na njegov račun, da bi kako žogo več dali zmajem v boju za vrnitev v 1. jugoslovansko ligo. Do 1985. je Čulibrk ostal pri Čadu, potem je združil moči z nekdanjim košarkarjem Olimpije Vinkom Jelovcem. Najprej je dve leti in pol vodil kultni ljubljanski lokal Pod košem, zatem pa je Vinka nagovoril, da vložita prihranke v košarkarski projekt v Osijeku. Jelovac bi se lotil košarke in vodenja ekipe Slavonka Osijek, Čulibrk pa je vodil gostinski lokal, ki je prinašal cekine. A sreče za Mileta tu ni bilo. Vojna na Hrvaškem in sporni izvor sta ga še drugič pregnala, v Osijeku pa so ostali tudi vsi prihranki. Leta 1992 je z malo torbo prek Madžarske le prišel v Ljubljano, kjer je upal, da bo lahko mirno živel. Bil je izbrisan. »Prej nisem mogel priti nazaj v Ljubljano,« mu je še danes hudo. Pomagala mu niso niti številna prijateljstva in znanstva, ki jih je skoval v 70. in 80. letih minulega stoletja.

Pomagala sta 
Vilfan in Zdovc

Iskal je službo. Od nečesa je bilo treba živeti, prihranki so šli za propadli in uničeni posel na Hrvaškem. Ko je v Sloveniji urejal dokumentacijo za avto, pa mu je uslužbenka na upravni enoti prerezala osebno izkaznico, ker ni imel državljanstva. Podrl se mu je svet, pozabljen od vseh je dve leti životaril po Ljubljani. Na pomoč sta mu priskočila nekdanja košarkarska asa. Peter Vilfan mu je prinesel precej cunj, da se je lahko toplo oblekel, Jure Zdovc pa mu je ob snidenju dal tedanjih 500 ameriških dolarjev. Po 23 letih se je odločil, da se odpravi v Srbijo. Njegova družina je medtem pobegnila v Vojvodino, kjer je začela znova. Na to je bil dejansko obsojen tudi Čulibrk. Vedel je, da zna z ljudmi, peka mu ni bila tuja, zato je poskušal preživeti s kioski za hitro prehrano. Začel je v beograjskem predelu Dorčul, a so mu nepridipravi dvakrat požgali in izropali lokal. Pred devetimi leti se je ustalil na vogalu Cvijićeve in Takovske, kjer dela še danes. »Ne pritožujem se, delam in se trudim, zaposlil sem še dva, nekaj pa mi tudi ostane. Za hude dni,« pravi Mile, ki upa, da je najhujše za njim. »Pleskavice pripravljam iz mesa, drugi ne. Poleg tega pa trdim, da je pleskavica najzahtevnejše kulinarično delo, šole za to pa ni,« pove o tem, da so njegove najboljše na Balkanu. »Pa saj k meni pride več Slovencev kot na slovensko ambasado,« v smehu doda, medtem ko njegova delavca pripravljata porcijo za lačne stranke. V Slovenijo ga ni bilo. Pa bi rad prišel. »Ne bom vas tožil. Slovenija mi je dala vse, česar mi drugi niso. Rad bi le prišel do svoje pravice. Želim si, da bi dobil pravico do stalnega prebivališča. Potem bom tožil Hrvaško za vse hudo, kar so mi naredili v Osijeku. Veste, lažje bi bilo, če bi Mile iz Ljubljane tožil Hrvate, kot če se nanje spravi Mile iz Beograda. Verjamem, da bi mi pri tem s pravnimi nasveti pomagal tudi moj dobri prijatelj Lojze Ude,« še doda sogovornik, ki se je rodil v Bosni in Hercegovini med muslimani, 18 let je živel s Hrvati in bil dve desetletji v Ljubljani, da bi sklenil svoj krog v Beogradu. »Morda pa o vsem napišem knjigo,« še navrže, preden mu sežemo v dlan in se poslovimo. Mile Čulibrk v svojem lokalu v Beogradu Ker je posel stekel, je zaposlil še dva. Pleskavice pripravlja s kirurško natančnostjo in ljubeznijo. Po težkih letih v Ljubljani in Beogradu si je le uredil dostojno življenje. Mile rad govori, vsakemu pa v brk pove, kar mu gre. Rad obuja spomine, ko je bil še kralj Ljubljane. Osebna izkaznica, ki ni več veljavna. Z ekipo Tabora je navduševal po Jugoslaviji.