Nekdanji minister preprodajal starine?

CELJE – V več slovenskih vladah doslej so imeli težave z ministri, ki so z raznimi neeti-čnimi, nemoralnimi ali kako drugače nesprejemljivimi dejanji kvarili ugled politike in vzbujali ogorčenje v javnosti. Bolj ali manj so se vsi branili, da se ukvarjajo z legalnimi posli, da niso ničesar zakrivili, da gre zgolj za politično obračunavanje in podtikanje. Kaj dlje od medijskih obtožb v glavnem ni prišlo. Eden takih je bil nekdanji (zdaj že pokojni) minister za trgovino v vladi Lojzeta Peterleta Maks Bastl, ki je bil zaradi vpletenosti v nerazčiščeno afero Slovin februarja 1992 razrešen s funkcije. Po tej aferi, zaradi katere nihče ni bil obsojen, je Maks Bastl postal pomemben poslovnež v Celju.

In prav v času, ko je Bastl odstopil kot član vlade, smo v Novicah razkrili njegove domnevne povezave z donosno trgovino s starinami. Celjska regija je slovela kot obilna zakladnica naše zgodovinske in kulturne dediščine. Zatorej ni bilo naključje, da so se prav tam pojavili številni zbiralci starin. V zbirateljski strasti so prednjačili brezvestni zaslužkarji, ki jim ni bilo mar za ohranjanje dediščine. Starinsko kmečko pohištvo, nabožni kipci in drugi predmeti iz slovenskih domov so tako našli pot na drugo stran meje, kjer so čakali hvaležni pravi zbiratelji.

Starinsko
kmečko pohištvo

S to dobičkonosno trgovino je bilo povezano tudi ime Maksa Bastla, nekoč ministra za trg in splošne gospodarske zadeve. A ko smo februarja 1992 med raziskovanjem poslov s starinami na celjski ulici srečali gospoda Bastla in ga prosili za kratek pogovor o njegovi zbirateljski strasti, nas je gladko zavrnil. Dejal je le, da o tem ne želi govoriti, ker s temi rečmi nima opravkov. Takrat smo se malce zlobno vprašali, ali nima bivši minister nemara slabega spomina, kajti v Pokrajinskem muzeju Celje smo izvedeli, da je njegovo podjetje sredi poletja 1990 v Avstrijo izvozilo več kosov starinskega kmečkega pohištva. Pošiljka je bila pravilno prijavljena in pregledana, muzeju pa je z odkupom treh predmetov uspelo rešiti delček narodove zgodovine.

Šlo je torej za legalno, čeprav z očmi zgodovinarjev in etnologov »nesimpatično« dejanje. Pri tem zbode v oči podrobnost, ki je legalnost tega početja postavljala pod vprašaj. Bastlovo podjetje Maksim,
d. o. o., je bilo namreč registrirano kot trgovina na debelo in drobno, z živilskimi in neživilskimi proizvodi, skratka, za vso trgovinsko dejavnost v notranjem prometu razen starin in umetnin (registracijska priloga 3)! Po tej logiki bi to pomenilo, da je za nakup in prodajo starin potrebno posebno dovoljenje. Toda spisu je bila priložena priloga 4, v kateri je bila navedena zunanjetrgovinska dejavnost, ki pa je bila brez omejitev. Kakor koli, kar je en papir omejeval, je drugi zanemarjal oziroma dovoljeval. Ta majhna pomanjkljivost očitno ni bila nobena ovira.

Tu je vstopil v zgodbo Heinz Thausz, Avstrijec, ki je skrbel za prevoz starin. Toda v nadaljevanju ni več nastopal zgolj kot prevoznik, temveč tudi kot lastnik podjetja Thausz Trade s sedežem na Trgu svobode v Celju, kjer je bil, glej naključje, tudi sedež Bastlove firme Maksim, d. o. o. Toda namesto imena Maks Bastl se pojavi ime Simona Bastl. Firmo Thausz Trade sta namreč leto dni prej na celjskem sodišču registrirala Heinz in Helga Thausz, kot družbenica pa je nastopala Bastlova žena, ki je do 9. decembra 1991 zasedala direktorski položaj tega mednarodnega trgovsko-proizvodnega podjetja, tega dne pa je na registracijsko sodišče prispela vloga za izstop družbenika (Simone Bastl). Od takrat sta bila edina lastnika le tujca (Heinz in Helga), priimek Bastl pa se je uradno umaknil iz trgovine s starinami.

Izbrisana družbenica, naprej Avstrijci

Tako so bile izbrisane sledi, trgovina pa je tekla dalje. O tem smo se prepričali na lastne oči, ko smo se odpravili na ogled skladišča pri gostilni Čulk na Lavi v Celju, kjer je na odvoz že več mesecev čakal kup starinskega pohištva. Tam smo srečali gospoda Thausza, ki je prišel izza vogala in se razburil, ko je videl, kako smo s fotoaparatom v roki postopali okrog velikega tovornjaka, polnega »ničvrednega črvivega lesa«, kot je dejal. V skladišču, ki ga je najel z Bastlovo pomočjo, je bil še en podoben kup »puhlih drv«. Tja nam je dovolil vstopiti kar jezni Thausz, ki je hotel dokazati, da oprezamo za brezveznim in ničvrednim lesom. Zaradi vprašanja, ali se mu res izplača mesece dolgo čakati na soglasje muzeja in občinsko odločbo ter dovoljenje za izvoz v Avstrijo, se je razburil, češ, nikjer na svetu tako ne komplicirajo kot v Sloveniji. In dodal, da nam vse skupaj takoj proda, če želimo.

Ko smo Thauszu omenili Bastlovo ime, je dejal, da on s tem nima nič, hkrati pa se mu je zareklo, da »bo že Bastl uredil stvar«. Kakor koli, skladiščene predmete, ki po mnenju izvoznika niso bili nič drugega kot črviva drva, si je skupaj z nami ogledal strokovnjak iz pokrajinskega muzeja, ki je bil z nami »pod krinko«. Veljalo je, da nihče ne more brez muzejskega soglasja odtujiti predmetov, ki predstavljajo našo dediščino. A stoodstotne zaščite pred prekupčevalci nihče ni znal zagotoviti.

Med predmeti, ki so čakali na dovoljenje, so bile namreč dragocene skrinje, ki so na prvi pogled res že razpadale, naš strokovnjak pa je ocenil, da bodo po strokovnem posegu verjetno za lep denar krasile prostor v kakšnem avstrijskem ali nemškem stanovanju. To so bili časi, ko so nekateri domačini, ne zavedajoč se vrednosti, za majhen denar prodajali dragocenosti s podstrešij potujočim zbiralcem, kakršen je bil Heinz Thausz. Ob tem lahko ugotovimo, da so le naivneži verjeli, da je gospod nekaj mesecev vztrajal in čakal, da je lahko odpeljal v Avstrijo »ničvredna drva«, da bi doma z njimi lahko podkuril v peči. Na koncu smo ga znova dregnili in omenili ime Maksa Bastla. Zavrnil nas je z odgovorom, da je pač naletel na prijazno pomoč Bastla, kar pa nas čisto nič ne briga