Nekaj je pri teh skalah

RAKOV ŠKOCJAN – Sredi neokrnjene narave Rakovega Škocjana, v bližini nekdanje vojašnice kraljeve finančne straže s konca 30. let prejšnjega stoletja, ki je bila natanko tam, kjer danes stoji hotel, je nekoč stal kamniti oval iz devetih skal. Nihče ne ve, čemu je bil namenjen.

Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek, je v muzeju Cerkniškega jezera Jezerski hram opazil nenavadno črno-belo fotografijo, ki jo je v Rakovem Škocjanu v 50. letih prejšnjega stoletja posnel naravoslovec prof. dr. Pavel Kunaver (1889–1988). Na fotografiji je kamniti oval, torej skale, sedem obodnih in dve v sredini, na katerih stojijo ljudje.

Ščemenje v nogah

Ko so pred pol stoletja, točneje v letih 1961 in 1962, gradili hotel, so ob urejanju okolice skalnati oval uničili. Spomin nanj je začel zamirati in je skoraj povsem zbledel. O ovalu je leta 1971 članek v reviji Proteus objavil le Pavel Kunaver, ko je med drugim želel ugotoviti njegov pravi pomen. Priljubljeni profesor je po osvoboditvi z mladino večkrat prihajal v Rakov Škocjan. »Ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj,« med drugim piše Kunaver. »V obliki elipse z veliko osjo okoli deset metrov je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljevali o njihovi zgodovini.«

Le čemu so bile namenjene te nenavadno razporejene skale, se v zapisu v reviji Proteus sprašuje prof. dr. Pavel Kunaver: »Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij?«

Mitja Fajdiga, odkritelj nekdanjega skalnatega ovala v Rakovem Škocjanu, je pred kratkim v cerkniškem kulturnem domu pripravil predstavitev tega nenavadnega pojava. Na pogovor je povabil tudi Borisa Perka iz vasi Slivica pri Uncu, ki se še živo spominja kamnitega ovala. »V tistih časih, ko sem obiskoval 6. in 7. razred osnovne šole, so travo na območju Rakovega Škocjana kosili zaposleni v kmetijski zadrugi,« pove Perko. »Da smo zaslužili kak dinar za zvezke, smo poleti hodili pomagat koscem. Med drugim smo jim iz bližnjih izvirov nosili vodo, tlačili smo seno in podobno. Tu je delala tudi neka Angela Ivančič, ki je kar veliko vedela o skalah, za katere je dejala, da so bile nekaj posebnega. Ljudje so vedeli za oval, niso pa poznali njegovega pomena. Teh skal sem se spomnil šele, ko mi je Mitja Fajdiga pokazal fotografijo Pavla Kunaverja. Poletna podoba tega območja je bila nekoliko drugačna, saj so bile skale zaraščene s travo. Pot je bila urejena, vendar ne tako široka, kot je danes.«

Boris Perko se z ženo Ivko večkrat odpravi na sprehod do Rakovega Škocjan in do hotela. Bila sta tudi na prvi predstavitvi kraja, kjer je stal kamniti oval. Ivka pravi, da je stopila na točko, kjer naj bi bilo središče kamnitega ovala, prizna pa, da je občutila ščemenje v nogah.

Mladoporočenca na skalah

Kamnitega ovala se spominja tudi 82-letni Anton Udovič iz Grahovega, ki je bil konec 50. let prejšnjega stoletja revirni gozdar v Rakovem Škocjanu. »Moji predniki, oče in mama ter stari oče in stara mama, so bili zaposleni v tukajšnjem gozdnem revirju kot sekači in tesarji,« pripoveduje Udovič. »Še dobro se spominjam tega sončevega templja, kot nekateri pravijo nekdanjim devetim skalam. Bili smo trije bratje, poleg mene še France in Janez. Očetu in stricu, ki sta delala v gozdu kot sekača, smo večkrat nosili kosilo. Spominjam se, da smo kot otroci velikokrat sedeli na tistih skalah. Moja mama Polona je dostikrat rekla, 'da nekaj pa je pri teh skalah', ampak ni vedela, kaj. Ljudje si v svoji preproščini niso znali razložiti, kaj pomeni tisto nekaj.« Dodaja še, da se zelo dobro spominja kamnitega ovala, ki se ga, kot pravi Anton Udovič, ni dotikal nihče ali ga kakor koli spreminjal.

Spominja se tudi zanimivega srečanja s parom iz Makedonije. »To je bilo nekje v 60. letih prejšnjega stoletja, ko sem se z mopedom peljal po klancu mimo izvira Prunkovec v Rakovem Škocjanu, za katerega pravijo, da iz njega teče moška voda,« pravi naš sogovornik. »Pri izviru je taboril neki makedonski zakonski par. Gozdarji smo bili pooblaščeni, da smo preganjali divje kampiranje. Narodni park Rakov Škocjan je bil namreč pod nadzorom tajništva Občine Cerknica, kjer so izdajali dovoljenja za kampiranje v naravi. Ko sem opazil šotor, sem se ustavil in se napotil do tega para, ki pa je imel ustrezno dovoljenje. Moški je imel neverjetno mlado ženo in si je verjetno prav zato izbral izvir Prunkovec … Tudi njega in njo sem potem večkrat videl, da sta sedela na teh skalah. Očitno je tudi njima kdo povedal ali priporočil sedenje v tem skalnatem ovalu sredi Rakovega Škocjana.«

Da je uničeni skalnati oval res označeval močno energijsko polje in bil kot svetišče, je Mitja Fajdiga sklepal iz podobnih najdb drugje po Sloveniji. Zato so se odločili še za radiestezijsko merjenje energijske moči tega območja. Tolminski radiestezist Franc Šturm je na tem kraju odkril močno blagodejno sevanje, cerkniška bioenergetičarka Magdalena Mekina pa je v polju nekdanjega kamnitega ovala zaznala več energijskih točk. Tudi sicer je območje Rakovega Škocjana, še posebno ob razvalinah cerkve sv. Kancijana, znano po močnih zdravilnih energijah.