Še vedno ne morem mimo prizorov posledic krize, čeprav imam občutek, da sem že vsega navajena in da vse, kar vidim in slišim, nekako sprejemam. A vseeno pridejo dogodki, ki me ne pustijo ravnodušne. Pot na morje je včasih dolga, zato pri kratkih postankih za stranišče vedno pogosteje opažam, da so bencinski servisi postali brezplačne pralnice ali zgolj izposojevalnice osnovnih higienskih pripomočkov.
Pred časom se mi je zgodilo, da sem videla žensko srednjih let, povprečno urejeno, sicer mastnih las in zanemarjenih čevljev, prati perilo v umivalniku in sušiti spodnje hlače s sušilnikom za roke. Ne ravno na isti poti sem mlajšo upokojenko na drugem bencinskem servisu zalotila s plastenko za vodo, kako je po vztrajnem pritiskanju nastavka za milo izpraznila vsebino »žajfnice« in flaško skrbno spravila v cekar. Kot da še ne bi bilo dovolj, sem nekaj sekund pozneje doživela celo, da je ista gospa pobrala skoraj ves razpoložljiv toaletni papir, vzela s krožnika za plačilo uporabe straniščnih prostorov še nekaj kovancev, potem pa prizorišče zapustila in se odpeljala, bog si ga vedi kam.
Ljudje so obupani in očitno je, da v krizi iščejo rešitve, ki jih še bolj pahnejo na rob poteptanega dostojanstva in lastne vrednosti. Razmišljanje, kako iz malega narediti vsaj nekaj, je naporno, kako z nič preživeti, pa hudičevo težko in depresivno. Temu sledijo tudi podjetja oziroma koncerni. Če smo ravno pri milu in toaletnem papirju, velja omeniti inovativno rešitev v krizi britansko-nizozemskega koncerna, katerega imena zaradi pretirane reklame ne bomo izpostavljali. Ta se namerava na visoko stopnjo brezposelnosti in rastočo revščino v evropskih državah, ki so se znašle v finančnih težavah, odzvati z izdelki, zapakiranimi v cenovno ugodnejšo, manjšo embalažo. Prodaja šampona za lase v embalaži za dva ali tri cente naj bi kljub nižji ceni ustvarjala zaslužek.
V Španiji to podjetje že prodaja pralni prašek v embalaži, ki zadošča zgolj za pet pranj. V Grčiji pa lahko potrošniki kupijo pire krompir in majonezo, zapakirano v manjšo embalažo od običajne. Kaj je rešitev? Bojim se, da bomo zaradi manjših količin tudi vedno manj varni. Si predstavljate, da bi jedli zgolj vsak drugi ali tretji dan? In tudi mila na bencinskih servisih bo vedno manj ali pa premalo za vse.