Pred kratkim je na koncertu v dunajski sinagogi rabin ob zaključni pesmi dejal: »To je zelo znana pesem, tisti, ki poznate besedilo in znate peti, lahko pojete, tisti, ki besedila ne poznate, pa bodite tiho in poslušajte.« Zelo zanimiva pozicija, bi lahko rekli, ki se na prvi pogled tepe z opevanim olimpijskim rekom pomembno je sodelovati in drugimi frazami. Enakopravnost je že OK, vendar morajo imeti vsi udeleženci enako orožje. Na eni strani je nekdo, ki trdo dela ali se ukvarja s posameznim področjem, na drugi pa nekdo, ki bi rad bil zgolj enakopraven. To pač ne gre, brez trdega dela ni čudežev, enakopravnost pa v veliko primerih zgolj izgovor za lenobo ali neznanje. Sodelovanje in enakopravnost nam kopljeta jamo predvsem tam, ko želi biti na eni strani ego enakopraven s stroko na drugi strani. Pa se nam pojavljajo terme, mlekarne, lekarne, banke, bolnišnice, tovarne in druge organizacije, ki so šle v maloro samo zaradi tega, ker malo preveč sodelujemo. Preveč sodelujemo in zgolj sodelujemo. Kaj ko bi gospa šla namesto h ginekologu k mesarju, ker bi želel biti slednji enakopraven in ima neznansko voljo po sodelovanju? To pa ne. Zakaj, naj sodeluje, naj bo enakopraven, dajmo mu priložnost. Ko pa je tema kakšna kultura, šola ali gledališče, ki nima neposrednega rezultata na njenem telesu, pa je ista gospa pametna in vsevedna bolj kot profesor Baltazar. Tudi v drugem primeru so posledice lahko grozljive.
Pa njen mož, ki je doslej polagal ploščice, želi postati direktor bolnišnice. Naveličal se je klečanja na kolenih in ima neznansko željo po sodelovanju. Ker smo pač naredili razliko med tako imenovanim realnim in nerealnim, imaginarnim sektorjem. Profesor matematike spada v imaginarni sektor, lastnik bifeja in športne stavnice pa v realni sektor. Hud znanstvenik moraš biti, da vzameš odpirač, odpreš pivo in ga zakasiraš po trojni nabavni ceni. Pa si realni sektor. Na drugi strani v veliko primerih brijemo norca iz profesorja matematike, ki uči naše otroke ne le računati, ampak predvsem sistematično razmišljati. In ko dobi mali slabo oceno, je vedno kriv profesor, njegov kriterij neprimeren za starost, preobremenjenost, šolski sistem. Ko se to ponovi naslednjič, se starši že zbirajo kot avnojski partizani, da bodo skupaj pokorili sovražnika, ki deli krivico na tem svetu. Letijo sporočila po vseh možnih epih in mesendžerjih, kaj vse je dotični profesor rekel, naredil, mislil in podobno.
Nepravičnež prve sorte. Minister naj odstopi. Pa našemu, ki res obvlada in se mu zgodi krivica. Jebi ga, kot pravi Miki Maus, ni pretirano hud matematik in se bo treba tega navaditi. Težko si je priznati, da bo Miki Maus lahko tudi polagal ploščice. In tudi če bo, bo matematiko potreboval. Potem pa Miki Maus zraste v bika in ni sposoben drugega kot sodelovati. On bi sodeloval in zgolj sodeloval. Kar vidi drugod, to bi tudi on. Ko vidi, kako je drugim uspelo, dobi občutek, da lahko tudi on. Pa je enkrat videl, koliko mleka pride, ko pomolzejo kravo, pa se tudi on da malo pomolsti. Pozabil je, da je bik, in ne šteka, da je rezultat drugačen, če molzeš kravo ali bika. Akoravno je metoda dokaj podobna. In zaradi tega jih imamo, toliko bikov, ki se pustijo molsti z neskončno željo po dajanju mleka. Kar je še huje, imamo na drugi strani množico oportunistov, ki tega bika molzejo z enako ali še večjo vnemo, le da dobijo čim več mleka. Neskončno zagnani in pripravljeni sodelovati. Metoda je enaka, ugodje za bika verjetno tudi, vsi zadovoljni. Skratka, vsi elementi, ki morajo biti izpolnjeni, so, z izjemo izhodiščne napake. Ne gre. Da res ne gre, velikokrat ugotovimo šele, ko je prepozno, ali pa sploh ne in se zadeve molzejo naprej. Spoštovanje. To je tista magična beseda, ki nas lahko reši. Spoštovanje do tistega, ki nekaj zna, in spoštovanje do tistega, ki zna nekaj drugega. To je osnova enakopravnosti in to je osnova, na kateri lahko sodelujemo. Tisti, ki znajo peti in poznajo besedilo, naj pojejo, tisti, ki pa ne, naj so tiho in poslušajo. Preveč smo sodelovali ali, po domače, predolgo že molzemo bika. Nehajmo sodelovati in bo vsem bolje.
