KAMNIK – Jasminu Korberju je bilo že ob rojstvu usojeno, da nikoli ne bo mogel sam hoditi. Ko je bil star osem mesecev, so zdravniki v Ljubljani ugotovili, da ima mišično distrofijo in da bo zaradi tega njegovo življenje drugačno.
Do šole je bil doma, nato je postal varovanec Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (Cirius). Domov so ga pripeljali le ob vikendih in med počitnicami. V centru je nadvse uspešno končal osnovno in srednjo šolo, na kamniški gimnaziji pa dveletni maturitetni tečaj. Pridobil si je dva poklica, administrator in ekonomski tehnik. Star je 25 let.
»Vseskozi se je zelo dobro učil in sodeloval v številnih aktivnostih od šaha do lutkovnih igric. Bil je povsod, kjer je lahko sodeloval. Takrat je bil še na vozičku in je sam jedel, pisal... V puberteti pa se je vse skupaj močno poslabšalo in tako lahko zdaj vse, kar počne, dela le z glavo oziroma usti,« nam je ob obisku na njunem domu povedala mama Biserka. »Če se le da, greva na kakšen sprehod ali naju kam odpeljejo s kombijem in tako vsaj malo zapustiva stanovanje. Upam in želim si, da bi bilo tega še več, ker Jasmin pri tem uživa, saj lahko tudi fotografira in z objektivom zajema lepote narave in svet okrog sebe. Vključila se bova v celjski Sonček, že zdaj pa je povezan z društvom fotografov v Celju in njegovo življenje je, glede na zdravstveno stanje, bolj polno in lepše, kot bi bilo sicer.«
Jasminu fotografiranje z usti omogočajo posebni pripomočki, z njimi lahko fotoaparat dviguje, spušča, usmerja, približuje in oddaljuje motiv, prestavlja levo in desno ter seveda pritiska na sprožilec. Seveda njegovega udejstvovanja ne bi bilo brez kliničnega psihologa Mateja Peljhana iz Ciriusa in mojstra fotografije Jureta Kravanje iz Celja, ki sta pred tremi leti v kamniškem centru začela izvajati fototerapijo.
»Jasmin se je zelo navdušil in bil tudi naš prvi preizkuševalec vseh dodatkov in naprav za fotografiranje težje gibljivih oseb, ki smo jih ustvarili v manjši skupini, jih sestavili in preizkusili,« nam je povedal Jure Kravanja. »Tri leta je bil vključen v terapijo in izkazal se je kot zelo vesten in uspešen učenec, ki ima smisel za iskanje motivov in fotografiranje. To je dokazal tudi z zmagama na vseslovenskem natečaju fotografije in na odprtju razstav v Kamniku in Preboldu.«
Pritekel je deček
Jasmin je vključen v program dodatnega usposabljanja, s katerim pomagajo gibalno oviranim, ki po dolgoletnem bivanju zapuščajo rehabilitacijski center in se vračajo v domače okolje. Cilj programa je mlade invalide pripraviti na večjo samostojnost in neodvisnost ter zgraditi socialno mrežo oziroma infrastrukturo, ki jih bo pri tem podpirala. V domače okolje se vključuje prav s fotografijo. »Rezultat tega je bila tudi njegova razstava v domu starejših v Preboldu. Poleg tega je Jasmin redni član Društva fotografov Svit Celje in se udeležuje naših sestankov. Seveda ne fizično, ampak po skypu: prek kamere opazuje dogajanje v prostoru in na zaslonu. S komentarji, ki jih napiše, sproti komuniciramo. Sicer pa bom kot njegov terenski mentor večkrat šel k njemu domov, da skupaj obdelava in pregledava njegove fotografije, fotografirava ter objaviva zanimive posnetke na družabnih omrežjih,« razlaga mentor Kravanja. Jasmin je zanj junak, saj je kljub vsemu poln optimizma, hvaležnosti in želja po fotografskem in drugem znanju.
Šampionka mu izpolni željo
Foto: arhiv Ciriusa Jasmin je velik ljubitelj športa in oboževalec Tine Maze, zato si je želel, da bi jo osebno spoznal in jo fotografiral. Smučarko je nagovoril na facebooku in jo povabil na obisk v rehabilitacijski center v Kamnik. »Njegov zapis je čez noč postal slaven. Veliko ljudi mu je izreklo podporo, všečkalo in delilo njegovo pismo. Po tem množičnem odzivu se je oglasila tudi Tina in kmalu obiskala center. Jasmin jo je že navsezgodaj čakal pred vhodom, v telovadnici pa jo je pričakala množica drugih otrok in mladostnikov. Šolski bend je zaigral njeno pesem. Tina je skupaj z njimi zapela, nato pa odgovarjala na vprašanja. Jasmin je bil še posebno navdušen, saj je lahko naredil kar nekaj zanimivih posnetkov,« se izjemnega dogodka v centru spominja Jure Kravanja. |
Od vseh fotografij, ki jih je posnel v treh letih, se je številnih najbolj dotaknil črno-beli posnetek dečka v invalidskem vozičku na vrhu stopnišča, ki nemočno gleda na stopnice in na drugega dečka, ki veselo teče po tej zanj nepremostljivi oviri.
»Nastanek fotografije ima zanimivo ozadje. Najprej sem želel slikati le prijatelja na vrhu stopnic, takrat pa je v kader pritekel deček. Tega seveda nisem načrtoval, a sem v hipu opazil priložnost za dobro fotografijo in jo izkoristil. Končni rezultat je tako zaznamovan z elementom spontanega, ki nas vedno znova preseneti in opomni, zakaj imamo tako radi fotografijo,« je pojasnil Jasmin.
Mentor je k temu dodal: »Ta fotografija je ena tistih, pri katerih si sporočilnost zgodbe izbori absolutni primat nad tehničnimi vrednostmi. Te so v našem primeru vsekakor ustrezne, opaziti je namreč avtorjevo tehnično podkovanost in občutek za kompozicijo, a ključno vlogo igrata sporočilnost in čustvenost, ki s svojo silnostjo preglasita vse drugo. Ob njeni sporočilni vrednosti se velja zamisliti.« Ob tem, kar vsemu navkljub počne Jasmin, bi se veljalo
zamisliti tudi nad našim vsakdanjim tarnanjem zaradi malenkosti,
mar ne?
