Pred začetkom novega šolskega leta sem se pogovarjal s skupino študentov o tem, kje vidijo svojo perspektivo v prihodnosti. Velika večina razmišlja o tujini. Po njihovih besedah je iskanje službe v Sloveniji v teh časih brez zvez in poznanstev skoraj misija nemogoče. Ob tem sem se spomnil resnične anekdote, ki mi jo je povedal znanec, ki nosi povsem enak priimek in tudi ime kot direktor enega največjih energetskih podjetij v državi.
Po izvolitvi tega direktorja državnega podjetja je znanec z enakim imenom in priimkom dobil klic, v katerem ga je strankarski kolega tega istega direktorja, v dobri veri, da govori s pravo osebo, zaprosil, naj mu vendar zaposli hčer. Razlog naj bi bil, da sta skupaj v isti stranki, in za svoje politične kolege se kakor pač spodobi poskrbeti. Ta resnični dogodek kaže, kako se je tudi med navadnimi ljudmi utrdilo prepričanje, da je zaposlovanje po politični ali sorodstveni liniji nekaj normalnega in da so merila, kot so strokovna usposobljenost, delovne izkušnje in podobno, manj pomembna.
Si sploh kdo še upa trditi, da državna uprava ali državna podjetja pri nas kadrujejo mlade po kriteriju uspešnosti, pridnosti, pridobljenih izkušenj in predvsem perspektivnosti? Je potem čudno, da se množica tistih, ki želi živeti izključno od svoje pridnosti in strokovnosti, ne želi pa se udinjati nobeni politiki, izseljuje iz naše dežele? Samo lani se je iz Slovenije izselilo 5400 ljudi, kar je trikrat toliko kot pred gospodarsko krizo. Pravzaprav niti ni presenetljivo, da doma ne vidijo perspektive, če pogledamo najbolj razvpite primere negativne kadrovske selekcije. Primer Alenke Bratušek z malomarno napisano magistrsko nalogo je samo vrh ledene gore. Ali koga sploh še preseneča, da namerava razvpita nekdanja premierka v svojem kabinetu zaposliti svoje najožje politične spremljevalce in ne, recimo, koga iz množice perspektivnih mladih strokovnjakov?
Lep primer negativne selekcije je tudi imenovanje politologinje brez ustreznih delovnih izkušenj in kompetenc v Medameriško razvojno banko v Washingtonu. Želeno službo je dami, ki je bila zaposlena v kabinetu finančnega ministra, uredil kar njen šef, finančni minister Čufer. Ali bi vas presenetilo, če bi odkrili, da je največje elektrodistribucijsko podjetje pri nas sredi krize zaposlilo profesorja športne vzgoje v sektorju za kakovost? Načeloma da, če seveda ne bi poznali očitnih političnih povezav. Najhuje pri vseh teh primerih pa je, da se mnogim tovrstne prakse sploh ne zdijo več nenavadne in postajajo vsakodnevne.
