Prvi je bil rumene barve. Rekli so mu mobičuk. Mobilnik je bil, presenetljivo, češkega izvora. Ne kitajskega ali korejskega. Še vedno imam isto številko kot v prejšnjem stoletju. V imeniku je nabor podatkov, da bi napolnil pošteno knjigo. Zaradi posla, morda tudi zaradi mojega izpričanega gobezdanja povprek in počez s primesmi duhovičenja je zbir kontaktov ogromen. Vmes so taki, ki sem jih označil kot lunatike, torej ljudi, ki pokličejo le, kadar jih v glavo butne polna luna. Njim se ne oglasim.
V adresarju so vse nekdanje ljubice, obe bivši ženi, žlahte toliko, kot da smo Rusi. Celo političnega vrha, od premierjev do ministrov, se najde. Vmes, med številkami, so tudi povezave z osebami, ki jih danes ni več. Žalni sprevod smo vili ob njihovi zadnji poti proti večnemu pokoju. Različni so bili. Vsak posebej mi je ostal v mislih po dobrem, po šegavosti, morda nerodnosti, nežnosti, trenutkih, ko smo se smejali, jokali, zapijali rojstvo otroka ali pred nevestami skrivali posnetke striptizete na fantovščini. Ko se usodnega dne izgubi prijatelja, se nekako razume, da bi se ga iz imenika zbrisalo. Ime. Priimek. Številko.
Nikoli jih nisem. Da, otrl sem si solze in rekel, da je vse skupaj res ena žalost, ko sem odhajal s pokopališča do prvega točilnega pulta, kjer sem zvrnil šilce za spokoj njegove duše. Čeprav so sklenili tostranski vsakodnevnik, so ostali. Tudi v mojem imeniku. Včasih, ko iščem številko, ki jo potrebujem, se mi na zaslonu zasveti zdaj ta, nekega drugega dne drug in potem še tretji ali deseti, niz cifer, meni dragega, preminulega prijatelja. Takrat postanem. Ne brskam naprej. Poiščem v svojih spominih hipec, ko sva se smejala, objemala, naredila traparijo. Prijetno postane, čeprav je sogovornik na oni strani številke za vekomaj nedosegljiv. V ponedeljek sem moral spet stopiti v vrsti žalostnih src in smo položili cvetke skozi drobno odprtino v zemljo. Odšel je mož s sredinskega dela najbolj navijaške skupine jeseniškega hokeja, ki je znal duhovito opisati stanje v klubu kot nihče drug. Ni prenašal krivic, preziral je lumpe. Srce mu je zastalo in postal je nedosegljiv. Vendar le prek mobilnega omrežja. Tako kot mnogi drugi nikoli več dosegljivi v mojem imeniku mi bo še leta risal nasmeh na obraz, ko se bo med brskanjem po mobilniku pojavila njegova številka na zaslonu.
