MARIBOR – Ko so policisti pred dobrima dvema mesecema potrkali na vrata hiše Vojka Planinca v Radvanju, elitni četrti mesta pod Pohorjem, se 55-letnemu gradbenemu inženirju ni niti sanjalo, kaj ga čaka. Kriminalista sta mu pod nos pomolila nalog za njegovo aretacijo in ga odpeljala v priporniško celico zapora v Kopru. Nič nenavadnega, če zadeva ne bi bila stara kot Biblija. »Zadeva se kot jara kača vleče že dolgih 19 let. Sprva sem mislil, da se policista šalita, potem pa sem v obrazložitvi sklepa koprskega sodišča prebral, da sem begosumen,« je bil ob našem srečanju še vedno pretresen Planinc. Kaj je vzbudilo strah, da bi oče treh otrok (med njimi je tudi mladoletnica) po 19 letih sodne kalvarije pobegnil pred roko pravice, vedo verjetno le odgovorni na koprskem tožilstvu in sodišču. Zgodba sega v prva leta po slovenski osamosvojitveni vojni.
Samostojni podjetnik je imel iz dneva v dan večji vpliv v gradbenih krogih in poslih, kar pa verjetno ni bilo pogodu njegovim tekmecem. »Policisti so takrat našli trojico odvisnikov, ki so jih v skrivnostni akciji še istega dne pripeljali na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku. Takrat naj bi obremenili mojega klienta, da jim je prodal heroin,« se je s ciničnim nasmehom na obrazu čudil mariborski odvetniški maček Viktor Osim. Sledila je obtožnica in Vojko Planinc bi moral sesti na zatožno klop. »Takrat sem bil službeno na Madžarskem. Z dvema Nizozemcema smo se dogovarjali za posel, ko so me ob rutinski kontroli prijeli madžarski policisti. Razložili so mi, da je koprsko sodišče za mano razpisalo Interpolovo tiralico,« je nadaljeval oškodovani.
Priklenjen na posteljo
Tri mesece je minilo, preden so Mariborčana prepeljali nazaj v domovino. Zapletlo se je pri dokumentaciji za izročitev, ki je k našim severovzhodnim sosedom potovala tri mesece namesto le nekaj dni. Niti ob prihodu v koprski zapor se stvari niso izboljšale, za zapahi je presedel še deset mesecev. Medtem se je redno udeleževal sojenja. Sledila je obsodilna sodba na leto in sedem mesecev zapora. »Začel sem gladovno stavkati. Nisem bil kriv, obsojen pa na zaporno kazen. Zaradi akutne odpovedi ledvic so me med stavko odpeljali na zdravljenje v izolsko bolnišnico, kjer se je takrat mudil tudi takratni minister za zdravje (Božidar Voljč, op. ur.). Videl je, da sem z lisicami priklenjen na posteljo, obenem pa sta me varovala še dva paznika. Odredil je, da so mi morali odkleniti lisice,« se najhujših trenutkov spominja Planinc.
Marca 1995 so ga izpustili iz pripora, dva meseca pozneje pa so višji sodniki razveljavili obsodilno sodbo in zadevo vrnili v ponovno sojenje. Dvanajst let je zadeva počivala na dnu enega izmed predalov koprskega sodišča, preden so z ovitka znova obrisali prah. O postopku ni bilo ne duha ne sluha, naposled pa vnovično sojenje in oprostilna sodba. Tožilstvo se ni želelo sprijazniti s porazom, pritožili so se in višji sodniki so jim prikimavali. Znova so minila dolga štiri leta, ko je sodni spis taval po koprskem sodišču. Lani so se stvari vendarle začele premikati, saj so odgovorni ugotovili, da bo po dvajsetih letih (torej 2013) zadeva dokončno zastarala. Voda jim je pošteno tekla v grlo, zato niso videli drugega izhoda, kot da Planinca vtaknejo v pripor in tako zagotovijo njegovo pristnost na sodišču.
Tisoči evrov odškodnine
Načrt tožilstva se ni izšel. Pretekli ponedeljek so kronske priče (nekdanji in sedanji odvisniki) na sodišču povedale resnico, kako so jih policisti pripeljali na sodišče. Sodnici ni preostalo drugega, kot da je vse izpovedi prič izločila iz kazenskega spisa, saj so bile pridobljene nezakonito. Tožilstvo je ostalo praznih rok, brez dokazov in zato odstopilo od obtožbe. »Obtožba se zavrne. Pripor zoper obtoženega se odpravi in se ga nemudoma izpusti na prostost,« je v sodbo zapisala sodnica Orjana Trunkl.
Četudi je po domala dveh desetletjih dobil boj, podoben donkihotovskemu bojevanju z mlini na veter, pa za Vojka Planinca stvar še ni končana. Za petnajst mesecev, kolikor jih je preživel v priporu, bo zahteval odškodnino. »Koliko? V tem trenutku je še prerano govoriti o številkah. Najhuje je, da je morala moja hčerka zadnja dva meseca preživeti brez očeta, na katerega je tako navezana. Obenem sem v razveznem postopku s partnerico in časi za hčerko niso lahki,« je sklenil Planinc. Odškodnino za čas, ki ga je neupravičeno prebil v priporu, bo država seveda plačala iz davkoplačevalskih žepov. Iz sodne prakse je pričakovati nekaj manj kot 100.000 evrov odškodnine in seveda skoraj 20-letno nagrado (najmanj tisočak na leto) za njegovega zagovornika Viktorja Osima.
