Debelega pol leta pred rednimi parlamentarnimi volitvami smo že dobili prvo predvolilno bombico. Ki zna postati prava bomba. Tudi socialna in še kakšna. Nekateri bi, da so trgovine ob nedeljah zaprte. Najglasnejši je Čušev Andrej, ki računa, da mu bo neizmerna hvaležnost trgovcev navrgla vsaj še en poslanski mandat. Ali res?
Spomnimo se podobnega cirkusa pred poldrugim desetletjem. Takratni pobudniki referenduma o nedeljskem zaprtju trgovin so slavili, njih zmago so dve leti pozneje potrdili še ustavni sodniki. Argumenti, kako morajo biti sleherno nedeljo ob goveji juhi, renstanem krompirju in pohanem piščancu zbrane vse slovenske družine, kako imajo vsi pravico do jutranje nedeljske maše in popoldanskega idiličnega izleta v naravo, so takrat očitno prepričali.
A ne za dolgo. Zmagal je razum. Že leta 2005 se je pokazalo, da nedeljsko zaprtje trgovin prinaša od štiri do osem odstotkov manjšo prodajo, v Mercatorju so denimo izračunali, da bo 500 zaposlenih ostalo brez dela, z njimi pa pet stotnij slovenskih družin brez kruha. In tako dalje. Še bolj vpijoča so današnja svarila. Zaprtje trgovin ob nedeljah naj bi odneslo kar tisoč delovnih mest v trgovski dejavnosti, tistim, ki bi ostali, pa bi se plače zavoljo izpada prihodka zmanjšale za skoraj desetino. A ker je množični nedeljski počitek predvsem želja onih, ki so utrujeni od brezdelja med tednom, jim je za opozorila malo mar. Ali drugače: le kaj je dodatnih tisoč nezaposlenih v primerjavi s še enim poslanskim mandatom in privilegiji državnozborske restavracije?!
Srčno upam, da bodo sindikati tokrat preudarnejši. Pred poldrugim desetletjem so prepovedi nedeljskih nakupov gromko zaploskali. In to navzlic temu, da je denimo anketa pri najboljšem sosedu pokazala, da se je kar 70 odstotkov zaposlenih pripravljenih prostovoljno priglasiti na nedeljsko delo. So že vedeli, zakaj. Za tradicionalno slovensko nedeljsko kosilo stavim, da bi bilo podobno tudi danes. In kaj je zdaj bolj humano, pravičniško, pošteno, demokratično: ali trgovce proti volji nagnati v objem (lahko da praznega) doma ali jim pustiti svobodo izbire? Da o solidarnosti do množice onih, ki prav tako delamo ob nedeljah, ne govorim. Pa tudi ne o tisočerici trgovcev, ki ne bodo doma le ob nedeljah, temveč prisilno še naslednje dni, tedne, mesece, leta. Se res splača?
