ŠENTRUPERT – So ga ata poslali v uk za čevljarja, da bi podplate menjaval in šival, pa je mali Peter Brcar šel po svoji poti in se pod Nebesi nad Šentrupertom zagnal v bregove. Tam je trta, za pravovernega Dolenjca božja zel, rasla bohotno in se ponujala za otipljivo ljubkovanje, iz katerega se rodi vrhunska kapljica. Leta so minevala, Brcarjev pa se je učil ob trti, vsako leto se ji je posvečal z neko nedoumljivo predanostjo. Čeprav si je preživetje zagotovil drugje. »Nikoli nisem živel od vina, sem pa živel za vino,« pove 72-letnik, ki je v svoji butični kleti pokazal na paleto izbora cvička, kernerja, renskega rizlinga in modre frankinje, tam v kotu, precej skriti, pa so v buteljkah ležali izborni predikati, med njimi zagotovo princesa vinske kapljice: »Žametna črnina je vino, ki se je na prelomu tisočletja prvo na svetu potrgalo, saj smo Brcarjevi zaradi naravnih razmer ter natančne nege vinske trte grozdje te sorte zadržali do novega leta in smo segli po njem nekaj sekund po tistem, ko je odbila polnoč. Nikjer drugje na svetu se do tega trenutka nihče ni spomnil ali se polotil takšnega opravila.«
Ambasador cvička
Večkratni nagrajenec vinskih razstav in sejmov je letos pridobil naziv ambasadorja cvička, kar je zanj priznanje za življenjsko delo. Ko je prvič šel v vinograd, je ljudstvo poznalo pet različnih cvičkov, ki so bili poimenovani po regijah, a v resnici je, kot se je končno moralo zgoditi, danes samo eden in edini. Brez krajevnih pridevnikov, kajti cviček je lahko le vino z zaščitenim geografskim poreklom z Dolenjskega. In pika! V Evropski uniji so tri vrste vina, ki imajo privilegij, da lahko sežejo zaradi svojevrstnih značilnosti in tradicije iz birokratskih okvirov, ki jih narekujejo predpisi, povezani z vinarskimi giganti. Naše vino z Dolenjskega, poleg ene zvrsti iz Italije in ene iz Španije, ima ta privilegij. »Cviček je, v nasprotju s predpisi Unije, mešanica belega in rdečega vina. Hkrati sta njegovi posebnosti nizka vsebnost alkohola v primerjavi z drugimi ter svojevrstna svežina,« pravi ambasador cvička na terasi svoje vinske kleti, kjer se poleg dobre kapljice najdeta še prijazna beseda ter neverjetno okusna kulinarična ponudba izpod rok žene Marije. Brcarjev se rad poigrava s šahovskimi figurami, ki jih kot nadobudna, že v evropskem in svetovnem merilu odlična, premetavata vnuka Aleš in Matej. Vmes njegov sin Bojan, ki ima trgovino s kletarsko in vinogradniško opremo, prav tako kot oče s polnim znanjem o vinu, odpre aromatično vino muškat: »Tole je ena od zadnjih steklenic rumenega muškata iz domače shrambe, letos nam ga je že zmanjkalo. A kot je povedal oče, mi ne živimo od vina, trto gojimo predvsem zaradi ljubezni do tradicije in po drugi strani kot izkaz spoštovanja do prednikov, ki so nam iz preteklosti poslali svojevrstno darilo domače grude.« Bojan je leta 1992 odprl prvo trgovino, specializirano za vinogradništvo na Dolenjskem, hkrati ponudijo še analizo vina s strokovnim svetovanjem in pokažejo na napake pri pridelavi, danes pa že prevzema vinogradništvo ter kletarjenje od očeta.
Najstrmejši vinograd na Dolenjskem
Ob narezku, kjer je kraljevala špehovka, seveda, kot zapove Zgornji, še topla, je Peter Brcar govoril o vinu tako, kot da bi drobil najlepše verze o svoji ženi in družini. »Del našega vinograda, tam ob kapelici svetega Martina, je najbolj strm vinograd na Dolenjskem, vsaj tako so mi povedali prijatelji.« Teh je toliko, da vrata v njegovo klet nikoli niso zaklenjena. Ključ iz leta 1852 visi na tramu. Kje je njegova ključavnica, se je že pozabilo. »Veliko vina se pri meni ne da kupiti, ker smo majhni, a verjamem, da se v moji kleti najde aroma, ki je pri drugih ni. Ampak saj veste, kaj je prvo pravilo vinske kulture: nikoli ne posiljuj nikogar z vinom. Potem je užitek pravi, vsakomur prilagojen, in naj priznam, tudi meni je lepo, ko lahko nazdravim ali s prijatelji ali pač mimoidočim in z njimi poklepetam. Kozarček dobrega vina, topla beseda in morda kos špehovke, več se ne potrebuje, kajne?«
