Profesor dr. Rafael Mihalič s fakultete za elektrotehniko že vrsto let trdi, da v Sloveniji sončne elektrarne postavljamo na jeklene konstrukcije sredi polj, ne pa na strehe, pri tem pa se vloge za gradnjo malih hidroelektrarn po predalih ministrstev valjajo več let. Je kritik nekaterih t. i. zelenih pobud, ki se razglašajo za rešiteljice sveta. Slovenija je po njegovem mnenju brez vizije prevzela zgrešeno energetsko politiko Nemčije. Po diplomi je bil asistent na katedri za elektroenergetske sisteme in naprave, med letoma 1988 in 1991 pa je bil zaposlen pri Siemens AG Erlangen, na inštitutu za razdeljevanje električne energije in načrtovanje omrežij. Po vrnitvi v domovino je nadaljeval delo na fakulteti za elektrotehniko; najprej kot asistent, od leta 2005 pa kot predavatelj.
Kolikor vem, imate doma ekološko kmetijo, zakaj ste potemtakem proti obnovljivim virom?
Pljuvam v lastno skledo, boste rekli, saj elektroenergetski sektor zaradi obnovljivih virov cveti. To je pravzaprav res; če bi vso električno energijo pridobivali iz tradicionalnih, preverjenih tehnologij, se pravi termoelektran in hidroelektrarn, potem je dve tretjini energetikov, ki se danes ukvarjajmo z obnovljivimi viri in/ali njihovimi posledicami pri oskrbi z elektriko, odveč. To je torej že politično vprašanje. Proti sem pa zato, ker za sprejemljive stroške in okoljsko vzdržno z obnovljivimi viri (še) ne moremo ustvariti stabilnega elektroenergetskega sistema, ki pa ga industrija potrebuje, če bi že mi brez pripomb prenašali izklope in redukcije. Če že omenjate EKO-vikend kmetijo, naj povem, da obnovljivi viri niso nič kaj eko.
So torej obnovljivi viri politični projekt?
Da, povsem. Za postavitev vetrnice porabimo na enoto pridobljene energije dvajsetkrat več materiala kot za plinsko elektrarno. Da ne govorim o dovoznih poteh za težko mehanizacijo na lepe, prepišne in nedotaknjene grebene. Seveda vetrna elektrarna ne porablja goriva, zato pa sili druge elektrarne, da porabijo več energenta.
Danska je posuta z vetrnicami, tudi Nemčija. Zakaj ne Slovenija?
Zelo preprosto, Danci in Nemci imajo denar. Dansko zavzemanje za ekologijo z zmanjšanjem CO2, kar je neumnost sama po sebi, je vrhunec hipokrizije. Ali veste, koliko nafte načrpajo Danci? So nekje okoli 30. mesta na svetu med izvozniki. Če bi želeli zmanjšati CO2, naj nehajo črpati nafto. V bistvu z njo plačujejo svoje vetrnice. Danska firma Vestas je ena največjih proizvajalk vetrnic. Iz tega si lahko obetajo zagon gospodarstva, ker lahko vetrnice izvažajo, z vetrnicami torej sami sebe promovirajo. Tudi Nemci so nekako zašli v obnovljive vire, ki so postali politični projekt, in s tega vlaka zelo težko hitro izstopiš. Do nedavnega so hudo promovirali in subvencionirali ceno energije iz sončnih elektrarn. Zdaj se vlak počasi ustavlja. Zakaj? Stvar je podobna danskim vetrnicam. Dokler so sami proizvajali sončne panele in jih prodajali, so seveda promovirali lastno politiko, ko so na njihov trg prišli precej cenejši kitajski paneli, to ni imelo več smisla, saj bi s subvencijami podpirali Kitajce.
V čem je ključni problem vetrnic?
V njihovi nestalnosti, veter piha in ne piha. Zaradi lažje predstave močno poenostavimo problem in recimo, da je Slovenija en energetski otok, ki za svoje gospodarstvo in življenje potrebuje stalno 1000 MW vetrne elektrike. Na najboljših lokacijah je izplen vetrnic 30-odstoten od teoretično možnega, v Nemčiji na Severnem morju dosega 17 odstotkov, pa za poenostavitev reciva 20. Ob enomegavatnih vetrnicah, kot je v Razdrtem, in 20-odstotni izkoriščenosti za 1000 MW potrebujemo petkrat več, se pravi 5000 takšnih vetrnic. Ker je njihova moč nestalna, pa še rezervo ali 4000 MW shranjevalnikov, npr. črpalnih elektrarn, in seveda za 5000 MW daljnovodov. Enako velja za sončne elektrarne. Seveda tega v realnosti ne bi naredili tako, a v principu gre za taka razmerja.
Na grškem otoku Tilos izvajajo zeleni projekt EU z vetrnicami in sončnimi celicami.
Da, energijo za 800 prebivalcev bodo shranjevali v akumulatorje, vse skupaj bo stalo 15–20 milijonov evrov ali skoraj 100.000 evrov na štiričlansko družino. Samo mesečne obresti na to so okoli 400 evrov na družino. Pa nisem vračunal vzdrževanja: akumulatorji bodo po desetih letih zanič, učinkovitost sončnih celic se bo zmanjševala, vetrnice pa je treba vzdrževati. Kdo bo to plačal? Torej, ja, lahko naredimo, a če smo pripravljeni plačevati elektriko 500 evrov na mesec, in ne 50 kot danes.
Pred desetletjem so prišli na trg litij-ionski akumulatorji, baterije za vrtalne stroje, žage in druga ročna orodja, ki jih danes uporabljajo vsi obrtniki. Torej se je splačalo vlagati v razvoj akumulatorjev?
Čeprav ima baterijski vrtalni stroj močan moment, kar čutimo v rokah, gre vendarle za majhne energije. Obrati so mali in ne delamo tega 24 ur na polno, pri energetskih sistemih pa gre za ogromne energije. Ne moremo primerjati nekaj vatov in gigavatov. Ste pomislili, zakaj nimamo doma likalnika z litij-ionsko baterijo? Tu se stvar ustavi. Ni problem narediti akumulatorja in energijo shraniti, problem je izdelati to poceni in za vse.
Kolikšen delež energije bi po vašem mnenju vendarle lahko pridobivali iz obnovljivih virov?
S stališča prej opisane stabilnosti elektroenergetskega sistema je verjetno neka razumna meja okoli 10 odstotkov, vendar je to močno odvisno od mnogih dejavnikov. Pri višjem odstotku morajo imeti obnovljivi viri funkcionalnost klasičnih elektrarn in stroški začnejo eksponencialno naraščati. V južni Avstraliji imajo zaradi visokega deleža vetrnic in sončnih elektrarn hude težave, saj jim sistem pade, ko ni vetra. Kot kaže, bodo šli nazaj na premog.
Verjamete v električne avtomobile? Koliko elektrarn bi potrebovali, če bi se vsi vozili na elektriko?
Ne verjamem. A razlog niso elektrarne, problem je drugje. Prvi avto na elektriko so izdelali že leta 1918, imel je svinčev akumulator. Za mesta, ki se utapljajo v smradu, ni boljše možnosti, a problem je spet baterija, ki je draga. Druga ključna stvar je čas polnjenja, ki ga ne moremo skrajšati na dve minuti, kolikor traja polnjenje rezervoarja z nafto na črpalki. Nafta je zanimiva in priročna zato, ker je v majhni količini zgoščene neverjetno veliko energije. Na bencinski črpalki je preračunana moč polnjenja rezervoarja 20 MW, toliko kot povprečna moč elektrarne na Savi. Če bi želeli avtomobilsko baterijo napolniti v tako kratkem času kot rezervoar z isto energijo, bi ta verjetno zgorel. In za dveminutno polnjenje iz enofaznega nizkonapetostnega priključka bi potrebovali kabel premera 25 cm, ki ga ne bi mogli dvigniti. To so razmerja.
Je mogoče, da bi na črpalki kar zamenjali akumulator?
Teoretično da, a koliko bomo plačali za nov akumulator? Eni bodo pripeljali napol praznega, drugi popolnoma praznega. In tudi te akumulatorje bo treba nekje polniti, se pravi na elektročrpalki z visokonapetostnim daljnovodom, naenkrat bomo lahko polnili nekaj deset akumulatorjev. Bolj realna možnost se mi zdijo samovozeči elektroavtomobili – taksiji v mestu, recimo v desetih letih. Ti pridejo sami, te odpeljejo in gredo naprej. Po predvidevanjih bi se število avtov v mestih lahko zmanjšalo do 90 odstotkov. Ali pa javni prevoz za denar, ki ga dajemo za razne eko projekte brez praktične vrednosti, razen za tiste, ki ob tem zaslužijo na naš račun, seveda. Tudi hibridi, ki ob optimalnem delovanju porabijo 3 litre goriva, so še predragi.
Pa vendarle se zdijo električni avtomobili nekako stabilna zadeva.
Premalo za povprečnega uporabnika. Prej sva omenila, zakaj ne izdelajo baterijskega likalnika. Toplota namreč golta energijo, zato so največji porabniki energije v hiši bojler, štedilnik, pečica, kavomat, likalnik. Za ogrevanje avtomobila pozimi boste lahko porabili pol energije. In drugo, popoldne se boste pripeljali domov s 40 km preostalega dometa. Ponoči bo temperatura padla pod ničlo in zjutraj bo energije le še za 10 km, vi pa morate na delo.
Kaj menite o podnebnih spremembah?
Tole okoli antropogenega CO2 so pravljice za otroke.
A nekaj se dogaja.
Seveda se, ampak ne zaradi ljudi. Podnebne spremembe so velik biznis, pri katerem se obrne več kot štiri milijarde evrov na dan. Sploh pa niti tega ne vemo, kaj se globalno gledano resnično dogaja, saj nimamo dovolj meritev. Oceanske meritve so stare komaj 50 let, o globinskih vodah ne vemo nič. Na geološkem časovnem traku zemlje so naša vroča poletja nepomemben, nezaznaven nihaj. Oceani, v katerih je skoraj stokrat več CO2 kot v ozračju, potrebujejo okoli 800 let, da se ogrejejo in bi iz njih deloma izpuhtel stopljeni CO2 kot iz ogrete radenske. To so torej relevantna obdobja proučevanja. V zgodovini je bilo ničkolikokrat nekajkrat več CO2 v ozračju, kot ga imamo danes.
Kakšen smisel ima potem pariški sporazum?
Nobenega, saj je za države podpisnice nezavezujoč. Zato ga je ameriški predsednik Obama podpisal, sicer bi potreboval soglasje kongresa. Cilje si je vsaka država zastavila sama, ni pa nobenih kontrolnih mehanizmov oziroma sankcij. Kitajska je, denimo, obljubila, da bo do 2030. ustavila rast izpustov CO2. Po drugi strani pa Kitajci vsak teden zaženejo eno termoelektrarno na premog, 1,5-krat večjo od Teša 6. Sprejet je načrt 53 elektrarn na premog in deset jedrskih elektrarn na leto. Slovenija daje 150 milijonov evrov za subvencije za obnovljive vire, za raziskave pa ni denarja. Kaj se gremo?