Po pol milijarde odškodnine hrvaškim in bosanskim varčevalcem in treh milijardah davkoplačevalskega denarja, s katerim je država v zadnjih letih reševala NLB, se marsikdo v slogu Brechta sprašuje, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo NLB. V povprečnem bančnem ropu izgine kakšen milijon, zaradi NLB pa je poniknilo že več milijard davkoplačevalskega denarja, pa za to ni nihče niti odškodninsko niti kazensko odgovarjal.
Še več, pod Cerarjevo vlado se pred očmi javnosti dogaja politično sponzoriran naskok starih sil na NLB. Star slovenski pregovor pravi, da sta kovačeva kobila in šuštarjeva žena pogosto bosi, podobno pa očitno velja tudi za etiko našega trenutnega premierja. V zasebnih družbah lahko lastnik zamenja vodstvo brez javnih pojasnil, v sistemski državni banki, kot je NLB, pa bi si javnost zaslužila kredibilna pojasnila. Navsezadnje so tovrstne zamenjave povezane tudi z odpravninami. Namesto tega smo spet priča domačijskemu korporacijskemu upravljanju, zaradi katerega so morali do zdaj davkoplačevalci banko že večkrat reševati.
Ne smemo zanemariti, da v banki poteka forenzični pregled preteklih skrajno spornih poslov, ki so tudi povzročili bančno luknjo, in gotovo ni malo vplivnežev, ki jim to nikakor ne ustreza. Prav tako ne smemo pozabiti, da se je država zavezala, da bo NLB privatizirala do konca leta 2017. To pomeni, da bo privatizacija NLB največji privatizacijski posel v času Cerarjeve vlade. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da poskušajo vplivni lobiji nadzorovati ta proces. Navsezadnje so bivši kadri NLB prav v času Cerarjeve vlade zavzeli ključne pozicije v slovenskem gospodarstvu in celo v vladi. Tako se lahko vprašamo, ali je država talka NLB ali je NLB talka politike. Sanirana NLB je očitno za trenutno politiko in z njo povezanimi lobiji preveč zapeljiva, da bi se lahko uprla vmešavanju v poslovanje banke. Račun za vse slabe prakse korporacijskega upravljanja v državnih bankah pa na koncu plačajo vsi državljani, tudi tisti, ki se borijo za svojo eksistenco iz meseca v mesec.
