»Okli kot noži, kremplji kot srpi, strašne čeljusti in grozni čekani, podpluta kolena, na koncu nosu bradavica strupena. Oranžne oči, črn jezik iz gobca moli, s hrbta cel kup vijoličnih bodic srši...« V ponedeljek zvečer sem jima bral pravljico o Zverjascu. Malčkom malček strašljiva, a vendar privlačna in od staršev požegnana, k(j)er šibkejši prelisiči močnejšega: miška s pomočjo svoje sence požene v dir zgoraj opisano zver. Med torkovim pregledovanjem sinovih šolskih zvezkov pa sem se v nejeveri zastrmel v slikico: čuden striček zlobnega obraza, ostrih zob in redkih las, v eni roki sekira, v drugi nekakšna sulica, pri nogah motorna žaga.
Rezila obarvana rdeče, kot krvava, iz riti koščene štrli mu en rep... Podoba ne iz pravljice, prej iz kake grozljivke, če si predstavljate. Kaj pa je to? sem v nejeveri potipal našega tretješolca, ki sicer ni čisto brez domišljije in risarske spretnosti, a strašljiva risba je presegla okvire vseh njegovih risank. Filmov za odrasle pa še ne gleda. »Ah, nič, to mi je sošolec narisal klovna,« je odgovoril, kobajagi brezbrižno, v resnici pa negotovo. »Videl ga je v poročilih.« Klovni, nič kaj zabavni in prijazni, temveč strašljivi, se od avgusta pojavljajo v ZDA. Tam so se namnožili po vseh koncih in krajih; eni samo so, drugi težijo folku na tisoč in en način. Policija (ta prava, ne v kostumih) se podi za njimi, v šolah so jih prepovedali, v prodajalnah maske zlobnežev umikajo s polic.
Po nekaj mesecih od ameriškega izbruha strašijo malone že po vsem svetu. Opazili so jih tudi pri nas: v Pivki, Kamniku, na Jesenicah... V našem kraju se še noben model ni našemil in javno predstavil, ampak klovni, ne se zajebavat. Ni smešno. Svoje ste dosegli, mulci so posrani. Počakajte do noči čarovnic, še raje do maškarade. Takrat si dajte duška po tradiciji, nehajte z amerikanizacijo. Zaradi vas bom moral vreči masko zlobnega klovna v smeti, čeprav mi je dobro služila zadnje tri puste. Z zlobnim klovnom na glavi mi ne bo nihče odprl, pa če bodo ob meni trije angelčki frfotali...
