Ne posvoji, če ne 
boš zmogel stroškov

Pri delu z zapuščenimi živalmi so najbolj trpki opravki – z ljudmi. Polona Samec omeni pogoste očitke, da v zavetišču kradejo pse. Menda zato, da bi njihovim lastnikom zaračunavali oskrbnino. Te navedbe zavrne s pojasnilom, da morajo živali, ki pridejo v zavetišče, primerno oskrbeti, kot je zapisano v zakonu. Ravno ob našem prihodu so se s sodelavkami ukvarjale z gospodom, ki ni želel poravnati stroškov. Ker pes ni bil označen, so lastnika našli šele po treh dneh. Kot predvideva zakon, je psa ob prihodu v zavetišče pregledal veterinar, ga označil z mikročipom, cepil proti kužnim boleznim in steklini ter odpravil notranje zajedavce. »Te storitve stanejo, in logično je, da jih mora poravnati lastnik, ki bi moral to storiti že takrat, ko je bila žival stara tri mesece,« pojasnjuje Samčeva. Želi si, da bi imeli v zavetišču več časa za ozaveščanje ljudi, tako pa večino namenijo nujnim zadevam, denimo za sprejem in oddajo psov.

Večina najdenčkov je še vedno neoznačenih, zato je lastnika, če se ne javi sam, težko najti. Po osnovni oskrbi in 14-dnevnem opazovanju žival poskusijo oddati.

Dom najdejo že skoraj dvema tretjinama pasjih oskrbovancev. Iskanje so jim olajšale tudi objave na družabnem omrežju Facebook, saj fotografija najdene živali hitro zakroži med uporabniki, ki jo morda prepoznajo kot pogrešano ali se odločijo za posvojitev. Se je pa v zavetišču v zadnjih letih precej povečalo število mačk.

Bolj ko se ljudje zavedajo, da tudi mačke potrebujejo ustrezno oskrbo, pogosteje te primere opazijo, pojasnjuje Samčeva. »Program Ujemi, steriliziraj, vrni je načeloma zelo dobro sprejet pri nas in drugje po svetu. Kljub temu pa ljudje niso zadovoljni s tem, da mačke vrnemo nazaj v okolje,« pravi vodja zavetišča, ki si želi, da bi ljudje razumeli, da so njihove zmogljivosti omejene. Maček, ki vse življenje živi na prostosti, se ne bi prilagodil na zaprti prostor. Meni, da bi bilo vse skupaj lažje, če bi bilo obvezno tudi označevanje mačk z mikročipom.

Črnih ne marajo

Za oddajo psov in mačk imajo v Horjulu pravila, ki jih dosledno upoštevajo. Mačke oddajajo le za bivanje v notranjih prostorih. Psov ne oddajajo na verigo. O osnovnih informacijah o morebitnem novem lastniku se pozanimajo že po telefonu, da »po nepotrebnem ne izgubljamo časa s pogovorom v živo«. Šele nato lahko morebitni posvojitelj pride v zavetišče na daljši pogovor. »Ogledov psov ne izvajamo kar tako,« ostro zatrdi Samčeva in pojasni, da je »za živali prevelik stres, če jih obišče deset obiskovalcev na dan.« Pa je res toliko zanimanja za posvojitve? »Ne vedno, le spomladi, ko se začne sezona,« odvrne in pojasni, da so ljudje zaradi toplejšega vremena bolj voljni posvojiti ali kupiti pse.

Kako vedo, ali je posvojitelj primeren? »Kdor ima majhno stanovanje, malo časa in želi imeti mladiča, mu pet let starega ovčarja ne kažemo. Včasih se kdo zapiči v videz živali, ki je značajsko popolnoma neprimerna za razmere, v katerih bi bivala. Takrat posvojitev zavrnemo, saj bi žival po nekaj tednih vrnil. Tudi zaradi tega imamo izjemno malo povratnikov,« razlaga Samčeva.

Dom je najtežje najti večjim, starejšim in črnim psom. »Bog ne daj, da ima kakšno vedenjsko težavo, za odpravo katere je potrebno malo časa,« pravi. Izvemo, da gredo najlažje v posvojitev majhni, puhasti, skodrani psi. Pri takšnih včasi niti starost ne igra vloge. Nezaželeni so tudi črni in tigrasti muci.

Polona Samec meni, da se ljudje še vedno ne zavedajo, kako velika je odgovornost, če imaš žival. Lastniki veliko živali na stara leta, ko zbolijo, oddajo v zavetišče, ker zanje ne morejo več skrbeti. Tu zato vsem polagajo na dušo, naj je raje nimajo, če nimajo dovolj denarnih sredstev, da bi zanjo lahko skrbeli tudi, ko bo šlo kaj narobe. Stroški oskrbe so visoki, a tako pač je. »Žival je v današnjih časih luksuz, zato naj si je ne omislijo tisti, ki si je ne morejo privoščiti.«