Osemnajstega septembra bo minilo 70 let, odkar so v Tiskarni Slovenija začeli tiskati Partizanski dnevnik. Na skrivnem kraju, pod robom 1000 metrov visoke Vojskarske planote nad dolino Kanomljice, so tiskali edini dnevni časopis odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Tiskarna je bila v največji nevarnosti med zadnjo nemško ofenzivo, spomladi 1945, ko so stražarji le sto metrov nad njo opazili nemškega vojaka. Kljubovala pa je tudi letošnjemu žledu, ki je pustošil po njeni okolici.
Tja še koze ne morejo
Načrte za tiskarno je naredil Boris Race - Žarko, poznejši novinar in upravitelj Primorskega dnevnika – časopisa naslednika Partizanskega dnevnika, ki je skrbel tudi za dobavo materiala. Peter Kogej z Ogalc je skupini, ki je iskala primeren kraj za postavitev objekta, pokazal prostor, »kamor niti koze ne morejo«.
Šest barak (stavnico, strojnico, kuhinjo, knjigoveznico, električno centralo in stranišče) so sestavili na žagi v Gačniku, nato pa oštevilčene dele ponoči prevažali v Studence, na izbrani kraj ob izviru hudourniškega potoka. Sodelavci partizanskih tiskarjev so v Milanu za milijon lir kupili sodoben električni brzotiskalni stroj, ga mimo mnogo nevarnosti pripeljali na Vojščico, kjer stanuje njen dolgoletni oskrbnik Albin Skok, potem pa po delih še v strojnico tiskarne. Priskrbeli so tudi manjši tiskalni stroj Tigl.
Stroji še danes delajo
Albin Skok je vesel, da vsi stroji ter elektrarna še delujejo. Z ženo Aleksandro sta obiskovalcem ponatisnila prvo številko Partizanskega dnevnika, ki so ga natisnili tu. Pred tem so ga tiskali v Zakrižu nad Cerknim. V tiskarni je delalo 50 ljudi, med njimi Irma Murovec (Golja), Marta Bitežnik, Evgenija Srečka Vovk in Štefan Erjavec, pred tednom so se udeležili tudi proslave ob 70. obletnici začetka tiskanja na Vojskem.
»V tiskarno sem prišla, ko še nisem dopolnila 15 let. Delala sem kot vlagalka papirja, pomagala v knjigoveznici, kuhala ipd. Punce smo spale nad stavnico. Med eno izmed ofenziv nam je zmanjkalo hrane. Jedli smo le repo in pili projo. Tiskarno smo morali zapustiti in po tednu hoda smo prišli v Vipavsko dolino. Tu pa smo dobili obvestilo, da so se razmere uredile, in spet smo jo mahnili nazaj,« se spominja Irma Murovec.
Izhajal je vsak dan
Partizanski dnevnik je izhajal vsak dan v nakladi do 7000 izvodov. Kurirji so ob petih zjutraj prinašali papir in odnašali natiskane dnevnike. Mnogokrat je bil še isti večer v Gorici, včasih celo Trstu. Tiskarno je vodil Rado Čenčič - Mitja, do 1. maja 1945 pa so natisnili 288 številk desetih časopisov, kot sta Ljudska pravica in Mladina, ter različne brošure in letake. Natisnili so 188 številk Partizanskega dnevnika. Trinajstega maja je v osvobojenem Trstu začel kot naslednik izhajati Primorski dnevnik.
