NA KOŽO

Ne moremo na 
kolo za zdravo telo

Objavljeno 02. marec 2017 23.35 | Posodobljeno 02. marec 2017 23.36 | Piše: Jaroslav Jankovič

Ne predstavljam si, da bi se na kolo v prestolnici zanesli mali malarji in zidarji.

V sedmih letih so nam v družini ukradli devet koles – tri otroška in dva odrasla mestna bicikla, ekstra uporabno žensko kolo hollander za v trgovino in po opravkih v mestu so nam sunili pred hišo, kolo, ki so ga nekoč sestavljali v Rogu, lahkotno vodljivo, je bilo resda na koncu življenja, a ga je barabin potreboval za dele, ki se jih težko dobi, zlasti prestavni mehanizem. Dva ničvredna so ukradli meni v mestu, mulcu pa dirta pred Cankarjevim domom. Dirt, narejen najbrž za vožnjo po blatu, izjemno neudoben, na katerem si moral goniti stoje, saj je bil sedež bolj zaradi lepšega in prenizko nasajen, je bil že rabljen drag nakup.

Ne predstavljam si, da bi se na kolo v prestolnici zanesli mali malarji in zidarji.

Težko me bo kdo prepričal, da se bom še kdaj resneje ukvarjal s kolesi. Sicer pa je kolo v resnici uporabno le za uradnice v državnih službah in kakšne svobodnjakinje, ki jim denar priteka od drugod, in je vseeno, če kaj zamudijo. Si pa težko predstavljam, da bi se na kolo v prestolnici zanesli mali malarji in zidarji, da ne govorim o električarjih ali šlosarjih, ki s seboj vozijo poln kombi orodja, branjevke in sladoledarji tudi ne, ker bodo morali vmes skočiti po sveže blago ali surovine. Tudi vsi tisti, ki so javno navdušeni nad kolesarjenjem, imajo v resnici zadaj velik bonus, ki se mu pravi zgledna plača, in pa najverjetneje stanovanje od staršev, babice ipd. Da ne bo pomote, s podarjenimi stvarmi ni nič narobe in obdarjeni zato niso slabši ljudje, želim povedati le to, da stabilna situacija pogosto ustvarja privid, da se v mestu resnično da (pre)živeti s kolesom in prihraniti pri bencinu. Če si zares velik frajer, se res da kolesariti okoli sveta, a v prestolnici so ob prvem dežju vsa križišča zagnetena s prav zglednimi avtomobilčki.

Če uradnik zasluži dvakrat več od zidarja, to v resnici ni dvakrat, ampak trikrat ali petkrat več. Zidar večino zasluženega porabi sproti za hrano in stroške bivanja v skromnem stanovanju, uradniku ostane za kredit za stanovanje, avtomobil, morje in seveda za kolesa. V resnici ne želimo, da bi se v mestu čim več ljudi vozilo s kolesom. Prej bi namreč morali uzakoniti socialno in ekološko utemeljeno najnižjo urno postavko, ne minimalne plače. Zato ne moremo na kolo za zdravo telo.

Deli s prijatelji