Da ima nakup stanovanja za lastnika lahko neugodne posledice, izkuša marsikdo med nami. Izselitev »vsiljeno vseljenih« je misija nemogoče tako pri prodaji kot tudi nakupu nepremičnine, in to kljub razsodbam sodišč, ki nalagajo predajo, prosto oseb in stvari. Si znate sploh predstavljati, da se v pravkar kupljeno, svoje stanovanje sploh ne morete vseliti? Neznosno, a takšna je resnica.
In smo šli. Po sledi prispevka Irene Pan v oddaji Preverjeno o tem, kako krhka je pravica do lastnine v praksi.
»Zadnjo obravnavo na sodišču po vložitvi tožbe na podpis kupoprodajne pogodbe smo imeli 7. maja 2014, pravnomočni sklep, ki določa, da je Drago (Terplan, op. p.) lastnik stanovanja, je bil izdan 8. oktobra 2014,« se na začetku dotakne počasnih sodnih mlinov Andreja Fridau. Vzdihne in doda, da je bila pot do razsodbe dolga in zapletena. Dveletni kalvariji pa še zdaleč ni videti konca, saj je v stanovanju še vedno naseljen prodajalec, torej bivši lastnik, upokojeni policist Vinko Prevolšek.
Kot pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostjo za področje kriminalitete, v zadnjih letih klasičnih primerov t. i. skvotiranja (nasilnih vselitev) niso obravnavali. »Sicer je treba vsakega posebej presojati z vidika, ali je v konkretnem primeru podano katero od uradno pregonljivih kaznivih dejanj, a v takih situacijah gre najpogosteje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena KZ-1: Kršitev nedotakljivosti stanovanja.« Ta pravi, da kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Temelj tega kaznivega dejanja je zapisan celo v ustavi. Kako pozorni so lastniki, komu bodo izročili ključe stanovanja oziroma od koga jih kupujejo? Kaznivih dejanj obravnavanih kršitev nedotakljivosti stanovanja je bilo pred šestimi leti 280, leta 2012 226, leta 2013 231 in lani 159. Med pogostimi motivi so koristoljubje, osebna uveljavitev, maščevalnost, ljubosumje, objestnost, škodoželjnost, sovraštvo, zadolženost, bolezen, ljubezen, seksualni motiv, zavist ... »Policija lahko ukrepa, ko so podani elementi katerega uradno pregonljivega kaznivega dejanja, v konkretnem primeru kršitve nedotakljivosti stanovanja.« V drugih primerih (izselitev, izpraznitev, izročitev nepremičnine) je spore treba urejati v civilnopravnem postopku. |
Kupnina
Ampak, naj se zgodba zapiše z začetkom. V vednost in poduk bralkam in bralcem, ki sumijo, da jih hoče kdo opehariti, ko gre za prodajo ali nakup nepremičnine. Drago Terplan in Andreja Fridau iz Pušče sta se s privarčevanim denarjem namenila kupiti stanovanje. Primerno (no, tako je vsaj sprva kazalo) sta našla na Ulici Štefana Kovača 17, lučaj od strogega centra Murske Sobote. Da je na prodaj, jima je na uho prišlo na vedno živahni tržnici, kjer sicer prodajata tekstil. »Omenjeni Vinko in njegova žena Danica sta nama zatrdila, da stanovanje res prodajata, češ nameravata se preseliti.«
V potrdilu o prejemu are, overjenem pri notarki Romani Gajšek, z datumom 13. maj 2013, piše: »Podpisani Prevolšek Vinko ... potrjujem prejem zneska 10.000 evrov, ki predstavlja aro za prodajo nevknjiženega dvosobnega stanovanja v izmeri 54,48 kvadratnih metrov, ki se nahaja na naslovu ..., od Terplan Draga... Podpisani Prevolšek Vinko pod materialno in kazensko odgovornostjo izjavljam, da predmetno stanovanje ni zastavljeno ali kako drugače obremenjeno. Nadalje pod materialno in kazensko odgovornostjo izjavljam, da bom v čim krajšem času pridobil listino, ki bo sposobna za vpis v zemljiško knjigo, ter s kupcem sklenil prodajno pogodbo, ki bo prav tako sposobna za vpis v zemljiško knjigo.«
Andreja Fridau razkrije, da sta upokojeni policist in njegova žena predlagala, naj pogodbo napišejo in podpišejo pri njiju doma ter naj jima dasta 10.000 evrov are. »Tega nisem dovolila,« pove. Dogovor je bil, da kupnina za stanovanje znaša 30.000 evrov. »Sprva je bila cena nastavljena višje, a sva bila jasna, koliko imava in zmoreva dati ter da bova iskala naprej,« pove Andreja. »Naslednji dan je prišla Danica do naju, češ da jo je poslal mož, naj prideva nazaj, ker bi šlo za 30.000 evrov.« Še to: sklenili so, da bo preostali denar, 20.000 evrov, deponiran pri notarki, dokler ne bodo urejeni vsi papirji.
Kalvarija
Pravzaprav nič kaj alarmanten postopek prodaje in nakupa nepremičnine, bi utegnil kdo povzdigniti obrv. Res? Okej, čeprav naj stanovanje ne bi bilo obremenjeno, se je izkazalo, da je bilo kot lastnik vknjiženo Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), kjer je bil prej zaposlen Vinko Prevolšek. Stanovanje je bilo obremenjeno z dolgom 2000 evrov.
»Ko je notarka poizvedovala za zemljiškoknjižnim dovoljenjem MNZ, papirji dolgo niso prišli iz Ljubljane. To se mi je zdelo čudno in začela sem poizvedovati. Nazadnje mi je gospa v Ljubljani povedala, da zemljiškoknjižnega dovoljenja ne morejo izdati zaradi dolga na stanovanje. Vinko Prevolšek se je strinjal, da notarka z deponiranim denarjem odplača njegov dolg MNZ, in zagotavljal, da bo takoj, ko notarka prejme zemljiškoknjižno dovoljenje, da se stanovanje lahko prepiše nanj, prišel podpisat kupoprodajno pogodbo.«
To se ni zgodilo. »O prodaji stanovanja nista Vinko in Danica Prevolšek hotela slišati. On bi imel celo pravico zahtevati dokumente od notarke,« povesta Drago in Andreja. »Stanovanje je bilo čisto, brez dolga, zato sva morala vložiti plombo.« Prebereta iz začasne odredbe: »Notarki Romani Gajšek se prepoveduje, da dolžniku Prevolšek Vinku izroča originalne kupoprodajne pogodbe ... Če bi imel papirje, bi lahko prodal stanovanje drugemu. Tako je v naši državi.« V enem mesecu sta vložila tudi tožbo. »Pred tem sva šla do njega in mu rekla, ali se lahko dogovorimo kot ljudje, naj nama vrne 10.000 evrov are in denar, ki sva ga založila za dolg, sicer bova šla v tožbo. Da z nama nima kaj, je vil z rokama, in naj greva po svoj denar k notarki. Dvanajst tisoč evrov pa naj kar pozabiva ali kaj?!«
Pravica
Po več obravnavah je sodnica odločila, da je Drago Terplan pravnomočni lastnik stanovanja. »Normalni človek bi se moral izseliti iz tujega stanovanja. Vendar ne, Vinko in Danica spretno zavlačujeta – ne dvigujeta poštnih pošiljk, vlagata pritožbe – midva pa morava plačevati položnice, ki sta jih že junija 2013 prenehala. Denar gre iz deponiranih 18.000 evrov.«
Na vprašanje, ali mislita, da bosta dobila denar kdaj povrnjen, sta vendar optimistična: »Bova.« Povesta, da je Drago decembra vložil tožbo za odškodnino, za plačilo najemnine 300 evrov mesečno. »Letošnjega januarja je vložil še tožbo za izselitev, saj bivši lastnik kljub pravnomočni sodbi in obvestilu notarke noče predati ključev stanovanja. Na obe tožbi je bil odgovor, vse z zavlačevanjem,« pripovedujeta. Tretjega julija 2014 sta podala tudi kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja goljufije.
Povesta, da je v petek, potem ko je bila predvajana oddaja Preverjeno, njun odvetnik dobil datum za naslednji obravnavi, ki bosta obe naenkrat, 7. maja. »Zdaj je šlo na hitro, sicer nismo mogli priti skupaj. Sodišče zavlačuje s postopki. Razmišljala sva, če je lastnik Drago, zakaj sodišče ne da potrdila – če se človek ne odziva na notarkine prošnje, naj se izseli –, da bi se izvršila izselitev. Upava, da bo sodišče zdaj vendar odredilo izročitev stanovanja. Ne moreva povedati, koliko neprespanih noči nama je šlo zaradi postopkov, to je stres,« pravi Andreja. Drago doda: »Papir imam, stanovanja ne. Svojo izkušnjo poveva vsakomur, da ne bi še kdo nasedel. Veste, menda nisva bila edina morebitna kupca.«
Dolge so njune lovke
Ima pa družina Prevolšek tudi sicer veliko masla na glavi. Še preden se je zgodba s prodajo stanovanja v Murski Soboto začela odvijati, sta spomladi 2013 na Obali našla petdesetletno gospo, recimo ji Nevenka, ki se jima je zdela idealna tarča za njune spletke, o katerih pravijo tisti, ki ju poznajo, da sta jih vajena, da tako živita že več kot desetletje. Na videz prijetna zakonca, govorimo seveda o Prevolškovih, sta se pri Nevenki oglasila z zgodbo o poslovnih načrtih v bližnji okolici, češ da potrebujeta hišo, v katero bi se preselila, in da jima Nevenkina več kot ustreza. Nič hudega sluteč je verjela njuni zgodbi: »Pripovedovala sta mi osebno in povsem verjetno zgodbo. Nista mi obljubljala kovčkov denarja, gotovine na roke, temveč govorila kot preprosta zakonca, ki želita pomagati hčerki, ki se je našla v gostinstvu. Vsi bi delali in živeli skupaj. Zdelo se mi je pristno. Sploh pa, ko se je izkazalo, da je mož nekdanji policist... To mi je vlilo še toliko večje zaupanje. Čutila sem ju kot izjemno topla človeka in niti pomislila nisem, da bi bilo lahko kar koli narobe.«
Zaupanja vredna dobita ključ
Pa je bilo, in to zelo kmalu. Nevenka, morda naivna oseba, kot si reče danes, je zakoncema še pred plačilom are dala ključ, ker da sta bila videti res v časovni stiski, da sta v njeno hišo naložila pohištvo. A nekaj dni kasneje, ko bi morala vplačati nekaj tisoč dogovorjenih evrov, ju ni bilo na spregled. Sledil je šok, ki je Nevenko skoraj spravil v bolnišnico. Prevolškova sta namreč vdrla v njeno hišo, zamenjala ključavnico in jo imela za – svojo. Nevenka, ki je na Obalo hodila le konec tedna, se je tako prvič v življenju znašla v okoliščinah, ki ji ne bodo dale spati vse naslednje leto. »To je bil najhujši šok mojega življenja,« pove. »Ne vem, ali naj celo rečem, da ne zaupam več zakonom in državi, ker so narejeni tako, da te ne ščitijo. Prvič v življenju sem začutila popolno nemoč,« pove. »Ko sem naslednjega sobotnega večera popravljala vlomljena vrata, zaščito iskala pri policiji – sem ostala sama. In kje dobiti varnostnika sredi noči? Jaz, sama, ženska, z golimi rokami in nikjer nobene žive duše, da bi ji lahko zaklicala: Na pomoč! Ko sem klicala, so mi namreč vsi dali isti odgovor: Ne moremo nič. Grozno. Če ne bi imela zraven prijateljice, bi doživela živčni zlom. Delali sva barikade iz pohištva. Si predstavljate? Bala sem se za najini življenji, obe sva mami. A sva se uprli kriminalcem.« Tisti večer, kakor sta vedeli in znali. Po nekaj dneh bivakiranja sta odšli. Mesec kasneje, nekega petkovega popoldneva, so se Prevolškovi na tiho vselili. Na srečo le za nekaj dni. Kajti danes Nevenka mirno spi. Hišo na Obali je končno prodala dostojnim ljudem. A pred tem med gledanjem oddaje ponovno podoživela grozo, ki je zanjo na srečo – mimo.
Kako pogosta je pri nas praksa naselitev v tuja stanovanja? Kateri so še pogosti motivi »težavnih najemnikov«, ki lastnikom stanovanj onemogočajo vstopiti vanje in jih povrhu vsega bremenijo s plačevanjem obratovalnih stroškov? Koliko k zavlačevanju postopkov, neupoštevanju zakonov, morale ne nazadnje, pripomorejo neurejena zemljiška knjiga in dokaj nizki pravdni stroški? Kakšen je postopek, če je sklep sodišča pravnomočen, da mora bivši (ali bodoči) lastnik predati stanovanje, prosto oseb in stvari? Kako to, da je v nekaterih primerih zapletena kalvarija priti do svojega, zakoniti postopki na sodišču pa se lahko vlečejo leta? Če bi lastniku prekipelo, ker ne more v svoj dom, in bi se odločil za oporečno pot, denimo menjavo ključavnice ali nasilno izselitev, bi najbrž tvegal kakšno tožbo za motenje posesti ali kaj podobnega? Od kdaj lastnik plačuje obratovalne stroške? Ali lahko izključi vodo, elektriko? Z izključitvijo elektrike, vode je pa tako: gre za dokaj kompleksno pravno področje, ki je predmet tudi nasprotujočih si pravnih razlag. Moje mnenje je, da če nekdo nezakonito zaseda stanovanje, gre za tako imenovano viciozno (zlonamerno) posest, ki utemeljuje dovoljeno samopomoč lastnika stanovanja. Med dovoljeno samopomoč pa šteje tudi izklop vode, elektrike in drugih energij. To pomeni, da je tak ukrep dopusten. |