KAMNJE – Brez dogodkov ni zgodbe, brez njih pa ni življenja! Dvaindvajset pomladi šteje Jan Lukanič iz vasice Kamnje, med Bohinjsko Bistrico in Ribčevim Lazom. »Večkrat sem bil na specialni olimpijadi v Sloveniji, kjer sem nastopal v teku, namiznem tenisu in kolesarstvu poleti in teku na smučeh ter alpskem smučanju pozimi,« pove navdušen športnik. »To je moja krivda,« se v smehu pridruži oče Boris, ki je ljubezen do pedaliranja prenesel iz rodne Bele krajine, kjer se je preganjal po kucljih, na Gorenjsko, od koder prihaja njegova žena Marjana. »Tudi drsam, zadnjič sem prvič v življenju peljal mami na led in jo moral ves čas držati za roke,« pravi Jan, ki ima oporo v očetu, materi in tudi v starejšem bratu. Toda vse le ni lahko.
Oče ob službo
»Po kriterijih državne specialne olimpijade in doseženih rezultatih je naš Jan dobil mesto v državni reprezentanci Slovenije, ki gre sredi julija letos v Los Angeles na svetovne igre specialne olimpijade,« pove mami in dodaja: »Kot prvi Slovenec bo nastopil na treh razdaljah, na 10-, 15- in na 25-kilometrski.« Za Lukaničeve je ob veselem dejstvu, da bo njihov Jan nastopil na prestižnem svetovnem športnem odru, nastala velika težava. V družini je zaposlena le mami, oče je pred letom izgubil delo. Jan bi za nastop v Los Angelesu poleg obilice treningov, trdne volje in želje po uspehu potreboval še kolo. Čisto pravo, cestno dirkalno kolo, tako, ki ga uporabljajo pravi tekmovalci. »Za nas je to preprosto prevelik strošek. Ne moremo si privoščiti nabave kolesa za Jana. Brez primernega športnega rekvizita pa ne bo mogel biti konkurenčen, kot bi bil lahko.«
Priprave za poletni nastop že potekajo. Ob ponedeljkih ima Jan kondicijske treninge v šoli pod vodstvom Irene Kneževič, v torek in četrtek ga čakajo treningi telesne moči pri trenerjih v Nordijskem smučarskem društvu Bohinj. »V društvu so Jana sprejeli tako otroci kot trenerji za svojega in lahko se jim iskreno zahvaliva za njihovo pomoč in sodelovanje,« povesta Lukaničeva. »Ko se bo vreme uredilo, gre pa na kolo. Seveda ob mojem spremstvu ali spremstvu katerega izkušenejšega kolesarskega trenerja,« pravi oče. Jan uporablja sedem let staro gorsko kolo, saj drugega pri hiši pač ni. Z njim je trmasto sodeloval na vzponu iz Bohinjske Bistrice na Rudno polje, ki je posvečen tragično umrlemu ultrakolesarju Juretu Robiču, pa tudi na ptujskem maratonu je z njim prevozil najdaljšo razdaljo. »Oče me je spremljal, pa sva se zaklepetala in zgrešila en odcep, tako da sva naredila tri kilometre več kot preostali. Ampak je bilo luštno,« se zasmeji Jan, ki obiskuje Osnovno šolo Antona Janše v Radovljici, hkrati pa čaka na sprejem v varstveno-delovni center v Radovljici. »Poleg obveznosti v šoli imam športne treninge, drugače pa sem, če je slabo vreme, ob računalniku. Imam domače dnevne naloge, ki jih moram opraviti, predvsem je tu skrb za psico Gajo, ki jo moram voziti na sprehod, ji čistiti pesjak in ji pripravljati vodo in hrano. Komaj čakam novo pošiljko snega, da bom spet lahko kidal. Pa žagam tudi rad.«
Močno kolo, ki ga bo preneslo
»Jan je zmerno do težko duševno moten otrok,« pravi mami Marjana in odkrije: »Ne zmore brati ali računati, težave ima s pisanjem, v verbalni komunikaciji pa je na visokem nivoju. S telesno motoriko nima težav, čeprav, kot se spominjam, pri petih letih ni zmogel niti z očmi slediti žogici, kaj šele, da bi jo ujel z roko.« V tistem povzame besedo Boris Lukanič: »Moja žena je opravila izjemno večletno delo za dobro najinega sina. Jan ni imel posebnih terapij ali obravnav, vse, kar je dobrega z njim, je storila moja Marjana. Imela je izjemno slabo izkušnjo s stroko in odločila se je, da bo sama poprijela za delo s sinom.«
Tokrat je pred starši težka naloga: sinu bi rada omogočila nastop v Los Angelesu, a je treba nabaviti cestno dirkalno kolo, za katero pa nimata sredstev. Pobarali smo Jana Lukaniča, kakšno kolo bi mu ustrezalo: »Glede na to, da sem velik in dokaj težak, potrebujem močno kolo, ki me bo preneslo.« Oče dodaja: »Jan bi ga uporabljal še naprej za treninge in tekme, ne le za nastop v ZDA, in bilo bi fino, da bi bila oprema trpežna. Poudarek bi moral biti na okvirju. Z navadnim gorskim kolesom, ki je star že sedem let, v ZDA ne bo konkurenčen niti ne bo videti resno.« Mami Marjana sklene: »Mnogi menijo, da če je otrok prizadet, je zanj kmalu vse dobro, toda govorimo o športu, ki je za našega Jana in njegove vrstnike pomemben dejavnik v življenju. Zato bi rada dobila kakšen strokoven nasvet in morda pomoč, če bi jo kdo lahko konkretno ponudil našemu Janu. Želi si medalje, želi si uspeha, že zdaj trdo trenira. Menim, da si zasluži priložnost imeti optimalne razmere.«
Bi morda kdo s konkretnim dirkalnim kolesom ter strokovnimi nasveti pomagal Janu Lukaniču, da bo segel po sanjah na svetovnih igrah specialne olimpijade v Los Angelesu čez pol leta?
Srebrna in bronasta Metka
Osnovna šola Antona Janše, ki jo obiskuje Jan Lukanič, se kot članica Specialne olimpijade Slovenije udeležuje tekmovanj ter je v letu 2008 in lani organizirala tekmovanja na regijskem nivoju. Njihovi učenci sodelujejo tudi v programu SO MATP (Motor Activities Training Program), ki je namenjen osebam z najtežjimi motnjami v duševnem razvoju in ki za uspešno sodelovanje v športnih aktivnostih potrebujejo prilagojeno športno vadbo. Kot razložijo, je specialna olimpijada svetovno športno gibanje, namenjeno osebam z motnjami v duševnem razvoju, ki združuje športnike na športno-tekmovalnem, socialnem in kulturnem področju: »Na športnih tekmovanjih so tekmovalci razvrščeni v skupine glede na sposobnosti, kar jim ponuja priložnost za zmago med sebi enakimi. Pustite mi zmagati. Če ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu. Pod tem geslom tekmujejo tudi športniki naše šole, njihovo število se vsako leto povečuje in od leta 2004 delujemo kot samostojna ekipa. Tekmovalci razvijajo in urijo svoje motorične spretnosti, telesno vadbo in kondicijo pri urah športne vzgoje ter na treningih posameznih disciplin. Tekmujejo na letnih in zimskih tekmovanjih, ki jih razpisuje Specialna olimpijada Slovenije. Letne igre vključujejo atletiko, plavanje, namizni tenis, elemente košarke, zimske igre pa alpsko smučanje, tek na smučeh in krpljanje. Tekmovanja potekajo na lokalnem, regijskem, državnem in mednarodnem nivoju. Dobri rezultati in uvrstitve učencev so pogoj za udeležbo na evropskih in svetovnih igrah specialne olimpijade. Tako se lahko pohvalimo z nastopom dveh nekdanjih učencev, zdaj že varovancev Varstveno-delovnega centra Radovljica Metke Fartek na zimskih svetovnih igrah v Idahu pred petimi leti, kjer je v superveleslalomu dosegla drugo in v slalomu ter veleslalomu tretje mesto, Gašper Bohinc pa je na letnih evropskih igrah v Belgiji v teku na 200 metrov dosegel četrto mesto, v teku na 400 metrov drugo in v teku štafete 4x100 metrov tretje mesto.« Jan bi kolo uporabljal še naprej za treninge in tekme, ne le za nastop v ZDA, in bilo bi fino, da bi bila oprema trpežna.
