Košir mora čim prej na železniško postajo. Pokliče taksi, ta pripelje, nakar šofer drvi skozi mesto kot divjak. Semafor kaže rdečo, on pa z nezmanjšano hitrostjo naprej, naslednje križišče enako. Ko se bližata tretjemu, na semaforju gori zelena luč; takrat taksist močno zavre in zaustavi. Košir: »Zakaj ste se pa zaustavili pri zeleni luči?«
Taksist: »Previdnost je mati modrosti. Lahko pripelje moj kolega.«
V kupeju vlaka so na sedežu velike škatle, sprevodnik jih nekaj časa gleda, nato se obrne k Poldetu in reče: »Te škatle ne spadajo v potniški vagon, ampak v tovornega. Takoj jih odnesite v za to namenjen prostor na začetku vlaka!
Polde: »Ne bom! Nikamor jih ne bom odnesel!«
Na naslednji postaji pride do Poldeta sprevodnik v spremstvu policistov. »Škatle takoj odnesite v tovorni vagon!« mu ukaže policist.
»Ne bom!« še vedno vztraja Polde.
Policist: »In zakaj ne?«
Polde: »Ker so škatle last prijatelja Korla, ki sedi nasproti mene.«
Policist se zdaj obrne proti Korlu, rekoč: »In zakaj ne odnesete škatel v tovorni vagon?«
Korel: »Saj mi ni tega nihče rekel!«