Ne dotikajte se
 strupenega orjaka

LJUBLJANA – »V samo dveh dneh smo našli pet novih lokacij, kjer raste orjaški dežen. To bi nas vse moralo zelo skrbeti,« pravi biologinja Jana Kus Veenvliet iz zasebnega Zavoda Symbiosis, kjer se ukvarjajo tudi z invazivnimi rastlinami. To so tujerodne rastline, ki so škodljive za naravo, gospodarstvo in ljudi.

Bodice in strupeni sok

Najbolj skrb vzbujajoče je seveda to, da je rastlina strupena in nevarna za zdravje ljudi. Rastlinski sok orjaškega dežna vsebuje snov, ki na koži, ko je ta izpostavljena soncu, povzroči opekline. Naredijo se mehurji, ki so kot opekline tretje stopnje, koža pa ostane občutljiva tudi potem, ko se rana že zaceli. Nevarno je predvsem steblo, ki ima drobne bodice, pa tudi nazobčani listi takoj ranijo človeka. Posebna pazljivost je potrebna tudi pri odstranjevanju rastline, saj se lahko sok razprši iz nje.

Kako je ta velika rastlina, ki zraste od dva do štiri, celo pet metrov in ki izvira s Kavkaza, prišla k nam, ni pomembno, pravi sogovornica. Problem je, da so pri nas ugodne razmere za njeno širjenje. V nekaj letih lahko postane velik problem, za rešitev katerega bomo morali porabiti ogromno denarja.

»Na Finskem, kjer se je orjaški dežen že razširil, bodo v naslednjih 12 letih porabili po milijon evrov na leto, da bodo to nevarno tujerodno rastlino iztrebili,« pravi Jana Kus Veenvliet. Pri nas so razmere še obvladljive. To veliko kobulnico so doslej našli na okoli 20 lokacijah po vsej Sloveniji. A na večini lokacij gre le za nekaj rastlin, ki bi jih lahko zdaj z majhnimi stroški odstranili. Ker se iz ene rastline sredi julija usuje več kot 50.000 semen, bi bilo pomembno pravočasno odstraniti prav vsako.

Neodzivna država

Toda problem je v tem, da v državi ni nikogar, ki bi bil pristojen za odstranjevanje invazivnih rastlin. Področje ni zakonsko regulirano, tako da neka vrtnarija celo prodaja seme orjaškega dežena! Nimamo ustanove, ki bi bila odgovorna za to področje in bi lahko ukrepala po predpisanih pravilih. »Če ljudje najdejo novo lokacijo orjaškega dežena, sporočajo nam, ker smo imeli v preteklosti projekte, povezane s tujerodnimi vrstami,« razloži sogovornica. »Toda naše možnosti za ukrepanje so omejene, saj za to nimamo finančnih sredstev in tudi ne pristojnosti za ukrepanje.«

Nevladne organizacije že desetletje opozarjajo na problem invazivnih rastlin. Medtem ko so bile v različnih projektih izvedene že številne ozaveščevalne akcije, se na državni ravni ni nič spremenilo. Zakonodaja je pomanjkljiva in ne omogoča ustreznega ukrepanja, javne institucije pa odgovornost prelagajo druga na drugo. To je videti tudi iz odgovora ustanov, ki bi jih ta problem moral zanimati. Na ministrstvu za okolje in prostor kot krovni instituciji pa na konkretna vprašanja, kaj bodo naredili ob tem vedno večjem problemu, odgovarjajo, da »za obvladovanje te zahtevne in kompleksne naloge« predvidevajo »ustanovitev medresorske delovne skupine«.

Toda tujerodne vrste lahko v kratkem času postanejo izjemen problem v naravi, kar je pokazal tudi popis invazivnih tujerodnih rastlin v Sloveniji, ki so ga pripravili Zavod Symbiosis in prostovoljci Botaničnega društva Slovenije v okviru projekta Thuja 2. Pregledali so 120 naključno izbranih površin, ki so merile kvadratni kilometer, in iskali 30 tujerodnih invazivnih vrst. Rezultati so bili šokantni: »Od 120 ploskev sta bili le dve, kjer ni bilo nobene od teh 30 tujerodnih vrst.« Tudi na ploskvah v neokrnjenih predelih Kočevskega roga so našli vsaj eno tujerodno vrsto. »To bi nas moralo skrbeti,« pravi sogovornica, »saj kmalu ne bomo imeli niti koščka, ki bi bil domoroden.«

Ukrepi so nujni

Težava ni samo v tem, da so lahko tuje vrste nevarne za zdravje ljudi, kot npr. ambrozija, ki je kot povzročitelj jesenskega senenega nahoda edina regulirana kot škodljiva rastlina in jo morajo lastniki obvezno zatirati. »V dvanajstih letih, odkar se ukvarjam z invazivnimi rastlinami, ugotavljam, da gredo razmere hitro na slabše. Vidim kraje, kjer domačih vrst sploh ni več,« pravi Kus Veenvlietova. To velja predvsem za vodotoke, kjer so tuje rastlinske vrste na številnih odsekih brežin popolnoma izpodrinile domorodne. Ena od teh rastlin, japonski dresnik, pozimi odmre, zato visoke vode zlahka odnašajo zemljo in povzročajo vse večjo erozijo. Sogovornica opozori: »Ne zavedamo se še, da ko izgubimo naše avtohtone vrste, to vpliva na celotni ekosistem.«

Zato je treba ukrepati. Pa ne tako, da bi se morali izogibati vsem tujerodnim rastlinam, med katerimi je mnogo takih, ki jih uporabljamo v prehrani. Toda med vsemi vrstami, ki jih prinašamo iz različnih predelov sveta, so tudi take, ki v našem okolju nimajo bolezni in škodljivcev, zato se hitro širijo in postanejo invazivne. Teh vrst je le okoli en odstotek od vseh vnesenih vrst. A pri tako intenzivni svetovni trgovini ta odstotek pomeni kakšnih pet ali šest novih invazivnih vrst na leto.

Leta 2012 je bil za Slovenijo v projektu Neobiota Slovenije prvič izdelan katalog tujerodnih vrst, v katerem so strokovnjaki zabeležili več kot 1500 različnih skupin živali in rastlin. Od teh je bilo skoraj 150 vrst opredeljenih kot invazivnih. Danes je ta številka večja za vsaj nekaj vrst.

»Če zamudimo začetno fazo, ko se invazivna rastlina začne širiti, gredo stroški v nebo, naša učinkovitost pa v drugo smer. Zato bi morali glede orjaškega dežena ukrepati zdaj,« pravi Jana Kus Veenvliet. Dovolj bi bilo, če bi nekaj let za to namenili po nekaj tisoč evrov, da bi pregledovali teren, odstranjevali rastline in redno preverjali, ali so se znova pojavile. In da bi država to področje tudi zakonsko uredila.