Ljubljansko Navje ni navadno pokopališče, ampak spominski park osebnosti, ki so soustvarjale našo kulturo in znanost, je naš Panteon, tudi kulturni in zgodovinski spomenik. Tako pravita Milena Piškur in Sonja Žitko v uvodu knjižice z naslovom Ljubljansko Navje.
Že skoraj 80 let je sestavni del podobe mesta in slovenskega prostora. »Je tudi muzej na prostem, do katerega smo imeli v preteklosti vse preveč mačehovski odnos,« pravi Milena Piškur. »Pred nami so nagrobniki, ki naj bi ohranjali in budili spomin na znamenite in zaslužne osebnosti, a tudi na povsem navadne smrtnike. Njihov molčeči svet bo spregovoril le, če bomo s spoštovanjem stopili vanj. Čas je zabrisal in izbrisal marsikateri napis in tako zastrl podobo, ki nam danes, tukaj in zdaj, želi nekaj povedati o sebi in o nas.«
Prekop Ketteja in Murna
Staro ljubljansko pokopališče, ki so ga uredili leta 1779 ob podružnični cerkvi sv. Krištofa, so morali do sredine 19. stoletja že trikrat povečati. Higiensko nevzdržne razmere na prenapolnjenem pokopališču so prisilile ljubljanski mestni svet, da se je leta 1897 lotil priprav na graditev novega pokopališča, kjer pa je bil prvi pogreb šele 2. maja 1906.
Piškurjeva pravi, da so leta 1923 prenesli na novo pokopališče posmrtne ostanke Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Pobudo za to je dala Cankarjeva zaročenka Milena Rohrmanova, ki je na svoje stroške uredila grob slovenske moderne. To odmevno dejanje je prebudilo zanimanje za grobove pomembnih mož, ki jih je na opuščenem pokopališču vse bolj načenjal zob časa. Oktobra 1925 je dala prenesti posmrtne ostanke svojih sorodnikov k sv. Križu rodbina Knez-Ančnik. Nad njihovo staro grobnico sta stala spomenika Matiji Čopu in Valentinu Vodniku, s katerim so bili Knezovi v sorodu. Njunih ostankov pri izkopu niso našli, pojavilo pa se je vprašanje, komu izročiti v varstvo Čopov, Vodnikov in bližnji Korytkov nagrobnik.
Plečnikova študija regulacije severnega dela Ljubljane iz leta 1929 na pokopališču pri sv. Krištofu ni predvidevala zazidav, ampak pokopališče nedolžnih otrok oziroma park zaslužnih mož. »V tem obdobju se je društvo za ustanovitev župnije in zidavo cerkve sv. Cirila in Metoda povezalo z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki je zaradi nastalega položaja spremenil regulacijski načrt in zasnoval tudi prizidek v cerkvi sv. Krištofa,« je zapisala Milena Piškur.
Zaščitili izbrane spomenike
Medtem je dozorel načrt za tako imenovano častno pokopališče zaslužnih Slovencev in Hram slave, veličastno novo cerkev sv. Cirila in Metoda. Takšen reprezentančni prostor si je Plečnik zamislil na nekdanjem pokopališču pri sv. Krištofu. Stare arkade iz leta 1865 je v načrtu dopolnil s pravokotno postavljenimi novimi arkadami, vmesni prostor pa si je zamislil kot gaj. Približno v istem času je France Stelè sestavil seznam 121 nagrobnikov pri sv. Krištofu, ki bi jih bilo treba ohraniti zaradi oblike ali zgodovinskega pomena. Izbrane spomenike je mestna uprava še istega leta zaščitila z zakonom. Jeseni 1933 so na severni strani cerkve sv. Krištofa začeli graditi prizidek, ki je bil zasnovan tako, da bi ga bilo mogoče spremeniti v dvorano. Izkopane posmrtne ostanke z zazidanega pokopališkega prostora so prenesli v grobnico v cerkvi, zanimivejše spomenike pa vzidali v zunanje stene prizidka. Nova župnija je bila uradno ustanovljena 1. januarja 1934, prizidana cerkev sv. Cirila in Metoda pa slovesno posvečena 1. julija. To leto so že začeli nasipavati teren za traso nove Linhartove ceste, zato se je pokopališče pospešeno praznilo in izravnavalo, tudi na tistem delu, ki je bil namenjen spominskemu parku.
Razdejanje je bilo vedno hujše in spomeniki niso bili več varni pred tatovi in vandali. Že obstoječemu seznamu so občinski možje dodali še 40 nagrobnikov, ki so jih razglasili za zaščitene. Toda v začetku 1936. se je škofija odločila, da bo na opuščenem pokopališču gradila novo semenišče. Načrte zanj je – menda ne posebno rad – naredil Jože Plečnik. Zaradi nove situacije je opustil misel na častno pokopališče velikih mož, kot si ga je zamislil pri sv. Krištofu.
Julija 1937 so sprejeli Plečnikov načrt za ureditev spominskega parka, za vodenje del in nadzor pa so imenovali arhitekta Iva Spinčiča. Spet so nastali zapleti in nasprotovanja Plečnikovemu predlogu. Banska uprava je obljubila manj denarja, kot so pričakovali, zato je bilo treba varčevati na vseh koncih.
Plečnik prestavi stebre
Ko so bile arkade temeljito obnovljene in teren očiščen, so začeli postopno prestavljati spomenike, medtem ko so izkope preložili na poznejši čas. Gaj zaslužnih mož so slovesno blagoslovili 30. oktobra 1938 in ga odprli za javnost. Dobil je ime Navje (od nav – mrlič), ki ga je predlagal Josip Wester, medtem ko so drugo predlagano ime, Žale, privzeli za takrat še nedograjene Plečnikove mrliške vežice pri sv. Križu.
Po koncu druge svetovne vojne je nova družbena stvarnost korenito posegla v življenje komaj dobro desetletje stare župnije sv. Cirila in Metoda in nič manj v nekdanji pokopališki prostor. Leta 1957 so podrli župnišče, konec istega leta je bila na vrsti Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda, ki so jo preselili na Vodovodno cesto, zadnja pa je v začetku 1958 padla cerkev sv. Krištofa. Ko so leta 1952 prenavljali pročelje glasbene matice, so odstranili balkon, ki so ga podpirali štirje Plečnikovi stebri. Mojster jih je dal postaviti na Navje, ki je s tem pridobilo imeniten estetski poudarek.
Šele v zadnjih letih je Navje spet dočakalo urejeno podobo. Od leta 2001 je gaj zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena. Leta 2006 je bil za železniško postajo med Vilharjevo ulico, Železno in Linhartovo cesto urejen nov del severnega mestnega parka Navje, ki je sestavljen iz funkcionalno zelo različnih površin, kjer so spominski park s paviljonom ter sprehajališče in otroško igrišče.
Utesnjeni gaj zaslužnih Zaradi širjenja Gospodarskega razstavišča, ki je segalo skoraj do Navja, je postal gaj zaslužnih mož vse bolj utesnjen, izgubljen v okolju, v katerem je bilo zmeraj težje vzdrževati in ohranjati spoštljiv spomin na zaslužne može, je zapisala Milena Piškur. »Tudi ostareli Plečnik je začutil, da Navje v tem okolju nima prihodnosti, zato je razmišljal o njegovi prestavitvi na Žale. Začelo je žalostno propadati. Zaradi kongresa Zveze komunistov Slovenije je bilo Navje marca 1978 spet urejeno, a že julija 1980 so časopisi poročali, da ga bodo začeli seliti na Žale, kar se seveda ni zgodilo.« |