NA KOŽO

Navadni tatovi 
in plenilci gozdov

Objavljeno 03. november 2016 23.25 | Posodobljeno 03. november 2016 23.27 | Piše: Mateja Babič Stermecki
Ključne besede: komentar

Sledimo rajši sumljivo pot tovornjakov s hlodovino kot pot kostanjev in gob.

Slovenija je dežela gozdov, saj ti pokrivajo skoraj šestdeset odstotkov naše domovine. To pomeni, da je skoraj vsak slovenski kraj v bližini gozda. Sicer pa smo po gozdnatosti na tretjem mestu v Evropi, takoj za Švedsko in Finsko. Nekoč v davni preteklosti je gozd poraščal skoraj celotno ozemlje Slovenije do višine okoli 1800 metrov. Ko so se v naši deželi naselili prvi prebivalci, pa se je začelo njegovo krčenje. Prvim naseljencem je bil vir lesa za gradnjo bivališč, ogrevanje, kuhanje, z njegovim krčenjem so pridobivali zemljo za pridelavo poljščin. V gozdu so lovili divjad in nabirali gozdne sadeže. Kot v pravljici, kajne. Slovenci smo torej od pamtiveka močno povezani z gozdovi. A ker po naravi nismo narod, ki bi bil nagnjen k temu, da bi iz dobrega delal še boljše, pač pa nam je bližje iz vsake prednosti narediti kakšen problem, imamo tudi z gozdovi čedalje več težav.

Na jesen, ko se naši gozdovi razlijejo v prečudovito paleto zlatih odtenkov, se v njih skorajda odvija državljanska vojna, kajti nabiralci kostanja in gob postajajo sovrag, nad katerim je treba z ognjem in mečem. Ker bog ne daj, da bi kakšen revež zaslužil kak evro z merico kostanja. Gobe in gobarji so kajpak še večji problem, ker gre ob dobri letini menda lahko za resen biznis. No, letos pač ne, ker gobam ni do tega, da bi se preveč bohotile v naših gozdovih. Čeprav še nisem zasledila, da bi zaradi gob in še manj zaradi kostanja pridelali kakšnega tajkuna. Kar se mene tiče, bi bilo precej bolj utemeljeno napovedati boj proti tovornjakom, ki ne vozijo iz gozdov kostanja in gob, ampak kar gozd sam, to je hlodovino, ki ne sklene svoje poti v domačih zamrzovalnih skrinjah, pač pa teši nebrzdane avstrijske apetite. Kajti danes po naših gozdovih dejansko gospodari avstrijska tehnologija izčrpavanja gozdov, opustošenje je ponekod že tako zelo vidno, da bi ga morale opaziti celo slepe oblasti. Dragi moji, to je pravo plenjenje gozdov. Na deželnih cestah je menda že vsak peti kamion do vrha naložen s hlodovino, ki jo pelje v Avstrijo. Komu je torej v interesu preganjanje gobarjev in kostanjarjev? 

Deli s prijatelji