Našo priredbo so sprejeli tudi Japonci

​Piran se je konec avgusta za štiri dni spremenil v slovensko prestolnico kamišibaja. Tam je že peto leto zapovrstjo potekal slovenski festival te zvrsti malega gledališča, ki je bila še nedavno v Evropi povsem neznana. Gre za pripovedovanje zgodb ob slikah na malem lesenem odru, ki tradicionalno izvira iz Japonske. Tam se je kamišibaj rodil, ko so budistični menihi ob slikah na svitkih pripovedovali svete zgodbe.

Odlično didaktično sredstvo

Pojav televizije je povzročil njegov zaton, a danes ta zanimiva umetniška oblika spet pridobiva veljavio in se celo širi po svetu. Pri nas se je pojavila pred dobrimi petimi leti, z njo pa se ukvarja že več kot 100 ustvarjalcev, ki so povezani v Društvu kamišibaj.
Pedagogi ocenjujejo, da je kamišibaj odlično didaktično sredstvo, njegovi ustvarjalci pa dodajajo, da ponuja kreativnost z izjemnimi in specifičnimi umetniškimi izzivi. V predstavi se namreč ob povezovanju različnih umetniških oblik v eno med občinstvom in izvajalcem ustvari posebna vez.
V malem okvirju oziroma odrčku se združujejo teater, literatura, slikarstvo, pripovedništvo, glasba, skratka veliko umetniških ustvarjalnosti. Te gledalcu naslikajo svojevrsten realnosti vzporeden svet umetnosti in domišljije. Kamišibaj je privlačen za avtorja tudi zato, ker ne zahteva velikih stroškov pri izdelavi scene in ker se lahko celostno izrazi kot avtor zgodbe, risar, pripovedovalec, pevec, koreograf...

Od nekaj minut do pol ure

K nam je kamišibaj iz Japonske zanesel Igor Cvetko, z življenjsko in poklicno sopotnico Jeleno Sitar sta mu povsem predana. Tako se je ob njunem prizadevanju ta mala gledališka forma po številu avtorjev, predstav in tudi kakovosti dokaj hitro razširila v vse bolj opazno slovensko kulturno gibanje. »Po regijah imamo izobraževanje in festivale, veliko se igra po šolah, v vrtcih, program je na univerzi v Kopru ter Ljubljani in ne nazadnje smo imeli pred tremi leti izobraževanje za vzgojitelje na pediatričnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra. Vsak otrok, ki pride na ta oddelek, doživi kamišibaj, kar je gotovo lepa izkušnja za male bolnike,« Cvetko našteva le del dejavnosti.
Predstave ob odrčku velikosti papirja A 4 ali A 3, ki jih skoraj po pravilu izvaja en sam avtor, so vedno bolj priljubljene. Dolge so od nekaj minut do dobre pol ure. Ob njih pa Cvetko poudarja: »Smo fenomen v svetovnem merilu. Na Japonskem izvajalci skoraj izključno kupujejo že oblikovane slike in tekste za predstave pri založniških hišah, pri nas pa je poudarek na avtorskih predstavah, ki jih Japonci domala ne poznajo. Gojimo torej avtorski kamišibaj, v katerem nastopamo s svojo ali prirejeno zgodbo. Vsak sam nariše risbe, napiše strukturo svoje zgodbe in jo pripoveduje. Ko sem bil pred dvema letoma pri vodilnih možeh kamišibaja na Japonskem, so bili dokaj skeptični do takšnega avtorskega kamišibaja. Ob letošnjem obisku pa so že sprejeli našo drugačnost, ki postaja zanimiva tudi za njih. Sicer pa bomo prihodnje leto s Slovenskim gledališkim muzejem v Ljubljani organizirali simpozij o kamišibaju, na katerega bodo prišli poleg gostov iz Evrope in Amerike seveda tudi Japonci.«
Piranski festival sta ob podpori piranske občine, ZKD Piran, JSKD Slovenije, Mediadoma Pyrhani in Društva Anbot Piran organizirala Društvo kamišibaj Slovenije in Gledališče Zapik. Ob tem gotovo ni nepomembno, da sta se slavnostnega odprtja udeležila tudi visoka predstavnika japonskega veleposlaništva v Sloveniji. Tam je bil tudi piranski župan Peter Bossman, ki ne skriva zadovoljstva, da se je kamišibaj z veliko udeležbo tako globoko zasidral v obmorsko poletno dogajanje. Ponudil je rekordnih 44 predstav ustvarjalcev iz vse Slovenije, letošnja posebnost pa je bil nočni program, namenjen odrasli publiki.