ŠMARJE PRI JELŠAH – Spodnje in Zgornje Tinsko, Bezgovica, Orehovec, Pustike, Vršna vas, Strtenica, Škofija, Zibika, Zibiška vas – le kdo razen domačinov bi poznal te vasi v osrčju Kozjanskega? Ne mnogi, a nekaj se jih najde. Poleg kolesarskih in konjeniških zagnancev morda še najbolje udeleženci slikarske kolonije Zibika-Tinsko. Junija so obhajali jubilejno deseto, o poslanstvu je njen vodja Janko Orač povedal: »Ko pogledaš te kraje, nimaš kaj govoriti, saj imaš vse pred seboj. Kdor želi, lahko dela arhitekturne poglede na te prelepe cerkve, ki ponujajo obilo likovnih rešitev. A kamor koli se ozreš po pokrajini, v zibiško ali tinško dolino, lahko bi ne vem kako dolgo živel tukaj in vedno znova ustvarjal. Menjajo se svetlobe, vse. Zato nismo izpostavili posamezne teme, avtorjem smo prepustili, da si jih izbirajo.«
Na ilovnatem bregu
Slikoviti so ti kraji vse leto, v poznojesenskih barvah še posebno. Z vinorodnega Tinskega Vrha se belita lepotici cerkvenega stavbarstva: božjepotna cerkev sv. Ane iz 14. stoletja in le malo mlajša, leta 1436 prvič omenjena poznogotska cerkev sv. Matere božje. Le čemu dve cerkvi druga ob drugi? Legenda pravi, da se je v divjem grmovju, ki je v tistih časih poraščalo hrib, izgubila gospodična s celjskega dvora. Če jo najdejo živo in zdravo, bodo ob sv. Ani postavili še Marijino cerkev (spomnimo, da je bila sveta Ana Marijina mati), so se zaobljubili Celjski. Po srečnem razpletu pa držali besedo.
Medtem ko so v Anini cerkvi slikarji na pragu poletja razstavili svoja tu nastala dela, je cerkev Matere bo?? je prejšnji mesec zazvenela v glasbi dobrodelnega koncerta Slovenskega okteta in Orkestra slovenske policije. Izkupiček so namenili obnovi podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika v bližnjem Orehovcu. Stoji ob cesti Zibika–Sveti Štefan in je razglašena za spomenik lokalnega pomena. Ker je sezidana na ilovnatem bregu, prav počasi, a nezadržno poka po šivih. Leksikon omenja, da je leta 1926 pogorela, nato so jo obnovili. Dala je tudi nekdanje ime kraju, Šentjanž, ki je do naših dni ohranjeno le še kot ledinsko za Šentjanški log.
Bolj kot vse zidne razpoke pa opazovalca že na daleč pritegne poševni cerkveni zvonik. Zaradi njega je Orehovec, ki spada k pošti Loka pri Žusmu, že zaslovel kot slovenska Pisa.
Odrešitelj načetih zidov
Zaradi posedanja celotne stavbe na plazovitem terenu delavci celjskega Remonta, d. d., prav zdaj utrjujejo njene temelje in tla, pove vodja gradbišča: »Stavbo saniramo statično s pilotiranjem ob zidovih in faznim podbetoniranjem obstoječih temeljev ter vzpostavljamo novo kletko, ki prenaša lastno in koristno obtežbo z opremo in obiskovalci vred direktno na pilote. Dela smo začeli 3. septembra, predvidoma jih bomo dokončali do 15. decembra. Finalizacije obnove pa ni v naši pogodbeni obvezi.«
Med ogledovanjem se oziramo v široke zidne razpoke, ki so načele zvonik in cerkev. Špranje laiku netijo dvome o končnem uspehu, marsikdo bi zamahnil z roko, češ, saj ni vredno truda.
Toda Andrej Grobelnik, naddekan Rogatca, kamor spada tudi Orehovec, ki bdi nad obnovo sv. Janeza Krstnika, si je z nizom uspešno obnovljenih cerkva in kapel na svojem območju v nekaj desetletjih utrdil zaupanje, da z božjo pomočjo lahko utrdi celo najbolj razmajane stavbe. Za zasluge in zgledno sodelovanje s konservatorsko stroko je pred šestimi leti prejel ugledno Steletovo priznanje. S podporo celjskega škofa Stanislava Lipovška in celjske območne enote ZVKDS je zdaj na vrsti obnova Orehovca, kar bo stalo nekaj čez 200.000 evrov. Ministrstvo za kulturo, je povedala njegovapredstavnica za odnose z javnostjo Alenka Štrukelj, je »v okviru interventnih posegov in na podlagi sklepa ekspertne skupine za statično sanacijo cerkve namenilo 100.000 evrov«. Preostalo bodo prispevali, je dopolnil kancler celjske škofije Jože Kužnik, še občina Šmarje pri Jelšah, Škofija Celje, župnija Sv. Štefana in še nekateri dobrotniki. Dela naj bi bila končana do junija 2016.
Zvonik pa, ker ga ni mogoče povrniti v pokončnost, bo s svojim nagibom še naprej utrjeval sloves kozjanske in slovenske inačice znamenitega poševnega stolpa v Pisi.
| Privezani zvonik Cerkev sv. Valentina so v Črnem Kalu na Koprskem zgradili tik pred prvo svetovno vojno, temeljito pa jo prenovili pred leti. Ob tej priložnosti jo je v knjigi predstavil Božidar Premrl iz restavratorskega centra ZVKDS v Kopru. Občuduje jo, kot je povedal, tudi zaradi kamnoseških del vrhunskega primorskega mojstra dleta Anžeta Felicijana st. iz Rodika. Zvonik je starejši od zdajšnje cerkve. Leta 1802 so ga utemeljili na veliki kamniti plošči, tako težki, da jo je lahko privleklo šele sedem parov volov. Ob koncu gradnje, leta 1807, so z vrha zvonika spustili petelina, ki pa prisilnega poleta ni preživel. Petelinova smrt je obveljala za slabo znamenje. In res, zvonik se je na flišnatih tleh pri spodnjem vogalu vse bolj zamikal. Polzenje naj bi pospešila tudi redna miniranja v bližnjem kamnolomu. Leta 1993 so na kovinskem jabolku vrh kupole izmerili, da zvonik visi za 110 centimetrov proti Trstu in 20 centimetrov proti Kopru. Dolgo so mleli, kako bi ga rešili, preden so v letih 1996 in 1997 v njegovo zidje vbrizgali posebno maso in ga opasali z železnimi vezmi – na koncu pa še z jeklenico privezali v breg. |
