RAVNE PRI ŠOŠTANJU – Kako hitro se življenje obrne, kadar v družino nepričakovano vstopi bolezen, je spoznal že marsikdo. Še huje je, kadar v družini zboli otrok. In prav to se je zgodilo družini Smonkar iz Raven pri Šoštanju, v kateri je za blažjo obliko levkemije zbolel najmlajši od treh sinov – šestletni Uroš. Boj z boleznijo je izgubil na silvestrski večer, ko tega nihče ni niti najmanj pričakoval. Vse se je zgodilo tako hitro, da njegovi najbližji – mamica Sabina, oče Vinko ter njegova bratca, osemletni Anže in 15-letni Klemen, še danes ne morejo dojeti, da ga ni več. Nanj jih vsak dan spominjajo njegova fotografija in dve beli svečki, ki gorita v njegov spomin na majhni mizi v njihovi kuhinji. Kar težko si predstavljamo, da je za to mizico še nedavno sedela petčlanska družina, a očitno se vse da, če je le volja in moč. In tako je tudi zdaj tam ostal prostor, rezerviran zanj. Družina Smonkar namreč živi zelo skromno, saj je oče Vinko edini, ki je zaposlen. Dela v mizarstvu Jurkovnik v Ravnah, a ena sama plača pri hiši s prej tremi, zdaj dvema šoloobveznima otrokoma seveda zdaleč ne zadošča za vse potrebe. Sabina je nad idejo, da bi še kje našla kakšno delo, že davno obupala. Deset let je že od takrat, ko je dobila službo v Gorenju. Leto in pol je bila zaposlena, potem pa so jih nekaj odpustili, tudi njo. Ker sta se ravno v tistem času starejšemu Klemnu pridružila sinova Anže in Uroš, je bilo dela s tremi otroki tudi doma dovolj.
Že čakal na presaditev kostnega mozga
Njihov Uroš je bil do tretjega rojstnega dne zdrav in živahen otrok. Nihče ni posumil, da bi bilo lahko z njim kar koli narobe. Ko pa je pri treh letih zbolel za na videz nedolžno virozo in so zdravniki pri pregledu krvne slike ugotovili, da ima zelo nizko število levkocitov oziroma belih krvnih celic, in to se niti po ozdravljeni virozi ni povečalo, je bil znak za alarm. »Če ne bi zbolel, tega, da je z njim nekaj narobe, niti takrat ne bi vedeli. Ker pa so takrat pregledali krvno sliko, so ugotovili nizko število levkocitov, kar je bilo sumljivo. Normalna vrednost levkocitov v krvi je namreč od štiri do deset enot,« nam razložita oče Vinko in mamica Sabina. Zdravniki so Uroša takrat napotili na ljubljansko pediatrično kliniko, kjer so mu pregledali tudi kostni mozeg. In postavili diagnozo: mielodispanzija s prisotnostjo monosomije kromosoma 7, ki naj bi jo imel že od spočetja. Povedano preprosto, Uroš je imel eno redkih, a blažjih oblik levkemije. Čeprav takrat ni imel posebnih težav in so zdravniki s preiskavami ugotovili, da bi lahko bolezen resneje ogrozila njegovo življenje šele pri osmih letih starosti, so sprejeli odločitev, da ne bodo čakali, temveč mu bodo že prej presadili kostni mozeg. Žal pa nihče od družinskih članov ni bil primeren za darovalca, zato so iskali drugega. In ga tudi našli. In za to pomlad je bil naročen, da bi mu kostni mozeg presadili. A tega šestletni Uroš, od lanske jeseni tudi prvošolček, žal ni dočakal. Zanj so bile usodne vodene koze oziroma norice, za katerimi je zbolel zadnje dni lanskega decembra. V pičlih nekaj dneh, ko so se mu vodene koze razsejale po vsem telesu, mu je odpornost povsem padla, sledila je odpoved jeter in zatem še drugih organov, in to je bilo zanj usodno.
Hitro poslabšanje
»Tisti ponedeljek, 29. decembra, so nas z napotnico nemudoma napotili v Ljubljano, na silvestrski večer, natanko 12 minut pred 23. uro, pa je umrl,« se s solzami v očeh spominjajo starši. Do pol devete ure zvečer sta oče in mamica še vztrajala ob njegovi postelji, zatem sta se odpravila proti domu. A nista niti dobro zaprla domačih vrat, ko so ju klicali iz bolnišnice in sporočili žalostno novico. »Nič več se ni dalo narediti. Zakaj se je vse tako hitro obrnilo na slabše, ne bomo nikoli vedeli. Takšna je pač usoda,« pravi oče Vinko. Šok je bil za celotno družino toliko večji, ker je bil Uroš sicer živahen otrok, ki je do zadnjega dne z veseljem hodil v šolo.
Z Uroševim odhodom je v družini zazevala velika praznina. Bratca pogrešata tudi Klemen in še zlasti mlajši Anže, ki mu niti igrače, ki so mu jih v teh dneh podarili številni dobri ljudje, niso v tolažbo, saj jih nima s kom deliti. »Z Anžetom sta bila neločljiva, najraje pa sta bila zunaj in se vozila s kolesi,« pove mamica Sabina. A hkrati doda, da je novembra lani minilo eno leto, odkar je tudi Anže prestal operacijo na srčku, a danes je z njim na srečo vse vredu. V težkih trenutkih pa Smonkarjevi niso ostali sami. Ker so bili vajeni živeti skromno, njihove stiske dolgo nihče niti ni opazil, sploh pa niso govorili o sinovi bolezni. Ko pa so izgubili Uroša, je bil to za družino nov udarec, saj niti stroški pokopa niso zanemarljivi, sploh pa takšnega razpleta ni nihče pričakoval. Roko so jim takoj ponudili na Občini Šoštanj, izkazali pa so se tudi številni krajani. »Hvaležni smo res vsem, še posebno pa Ivici, Jožetu, Matjažu in Marku Potočniku ter Tanji Knez, ki so nam stali ob strani od prve do zadnje minute,« pravita Sabina in Vinko, ki ne bosta pozabila niti izjemne poteze Borisa Goličnika, častnega predsednika PGD Šoštanj mesto. Goličnik, znan po svojih dobrodelnih dejanjih, je februarja praznoval 40. rojstni dan in povabil številne prijatelje in tudi znane glasbenike, ki jih niti v Šoštanju ne manjka. Vnaprej se je odpovedal darilom, pred vhod pa postavil leseno škatlo za prostovoljne prispevke. V njej se je nabralo dobrih 3000 evrov. Ta znesek je Goličnik razdelil med dve družini, ki sta se znašli v stiski in vrtincu nepričakovane usode. Ena od njiju so bili Smonkarjevi, izjemno veseli te nepričakovane pozornosti.