Verico Štante poznajo tako Celjani kot njeni sokrajani v Štorah. Dvajset let mineva, odkar je izvedela, da ima eno od oblik multiple skleroze. »To je bil zame najprej velik šok, tudi zato, ker sem vedela, da svojega dela v celjski bolnišnici ne bom mogla nadaljevati. Pa tako sem si želela nadaljevati šolanje in nekoč postati glavna medicinska sestra. A so vse to ostale le sanje,« nam pove Verica, ki pa ji je poslanstvo, pomagati ljudem, ostalo v krvi.
Šok ob diagnozi
Po prvem šoku ob diagnozi je sledilo obdobje strahu, kakšna bo njena prihodnost, a je kmalu spoznala, da ima veliko možnosti za ukvarjanje z drugimi stvarmi, ki ji prinašajo osebno zadovoljstvo. Invalidsko se je upokojila, ni pa pristala na invalidskem vozičku in upa, da morda ne bo, saj ima ta bolezen več obrazov. Pa tudi vedno nova zdravila prihajajo na trg. »Ko sem zbolela, so mi rekli, da zdravil ni in da mi bodo zgolj lajšali bolečine. A sem kmalu pristala na seznamu za neka nova zdravila, ki so jih preizkušali. Vsak drug dan si dam injekcijo betaferona in vesela sem, da še nisem obležala,« nam pove Verica, ki je razmišljala, s čim naj si zapolni prosti čas, ki ga je bilo ob veliko prezgodnji upokojitvi naenkrat preveč.
»Za ročna dela nisem rojena, fizičnega dela pa tudi ne zmorem, saj v rokah nimam nobene moči. Vpisala sem se v društvo proti mučenju živali, kjer sem bila sprva članica, zdaj pa sem že nekaj let podpredsednica in odlično sodelujem s predsednikom Matejem Videčnikom, ki zaradi službe v Ljubljani ne zmore vsega. In v tem društvu sem našla svoje poslanstvo, saj so me stiske živali od nekaj ganile,« pravi Verica, ki prizna, da so ji pri delu v veliko pomoč družabna omrežja, kjer se informacije hitro širijo.
Ne pomaga le živalim
»Ko potrebujem hitro rešitev za katero mucko ali psa, je odziv ljudi velik. Nekateri so pripravljeni darovati hrano, drugi ponudijo dom ali nakažejo denar za zdravljenje,« pove sogovornica. Kot pravi, ne bo nikoli pozabila na svoje prve akcije, ko ji je s pomočjo celjskih gasilcev uspelo s strehe neke trgovine po več dneh rešiti že povsem dehidrirano mlado mucko. Čeprav se zdi, da so ljudje danes bolj ozaveščeni o tem, kako ravnati z živalmi, pa se še vedno dogajajo tudi nenavadne stvari.
»Ni dolgo, ko me je nekdo klical opolnoči, naj takoj pridem po njegovi dve mucki, ker se ju je preprosto naveličal. Še vedno se zgodi, da kdo kar ob cesti odloži škatlo, v njej pa je leglo komaj rojenih, nebogljenih muckov,« pravi sogovornica. Društvo odlično sodeluje tudi z zavetiščem Zonzani v Dramljah, kjer vedno pomagajo, ko je treba za živali takoj najti ustrezno namestitev. Sicer pa naša sogovornica pomaga tudi ljudem, ki se znajdejo v stiski. Za svoje humanitarno delo je od občine Štore nedavno prejela bronasti grb.
Sodeluje s Sibahe, slovensko banko hrane, kjer vsake toliko časa priskrbijo prehrambne artikle za katero družino, najbolj pa je vesela posluha podjetja za prehrano Tuli iz Štor, kamor lahko občasno napoti katerega občana, ki se je znašel v stiski in nima denarja niti za hrano. Pogosto starejšim, ki se sami ne znajdejo in niso vešči, napiše kakšno prošnjo za pomoč in jih napoti k pravim vratom.
Župan Štor Miran Jurkošek jim je nedavno dodelil manjši prostor, v katerem zbirajo oblačila, obutev in posteljnino pa tudi posodo, tehnične in higienske pripomočke za ljudi, ki si tega ne morejo kupiti. Osnovnošolci so jim izdelali ličen plakat, s katerim vabijo občane, da pridejo in si poiščejo, kar jim pride prav. Mladi šolarji so društvu proti mučenju živali priskočili na pomoč tudi z izdelavo lesenih hišic, ki pozimi prostoživečim muckam zagotavljajo zavetje, v njih pa imajo vedno na voljo tudi hrano. Tako mlade ozaveščajo, da je treba za živali primerno skrbeti in da smo zanje odgovorni vsi. |
