Nasilje v šoli: 9-letnika šivali

KISOVEC – Na Osnovni šoli Toneta Okrogarja v Zagorju ob Savi je zadnjič počilo. Nasrkal je devetletni učenec tretjega razreda. Pridobili smo šolski zapisnik o njegovi poškodbi. Prva priča je takole opisala: »Ko sem prišla v hodnik, se je šolar jokal, iz čela mu je močno tekla kri. Zraven njega je stal ta, ki ga je napadel.« Druga priča je videla, da se je učenec udaril v rob nihajnih vrat. Vse skupaj se je menda začelo zaradi besede ginger, s katero ponekod slabšalno označujejo rdečelasce, ki naj bi pod tem nazivom veljali za neumne, srborite in pretepaške. Ko je otrok to slišal, predvidevamo, da ne prvič, se je razjezil in sedmarčka porinil. Ta pa njega nazaj. Toda tako močno, da je tretja priča jasno zaslišala pok, potem pa vpitje in kričanje učencev devetega razreda. Videla je tudi fanta, ki je glasno jokal. Četrta priča: »Sedmarček ga je zmerjal z besedo ginger. Učenec je v jezi potem brcnil v napadalčeve stvari, ta pa ga je zatem porinil v vrata.« Kot je razvidno iz zdravniškega sporočila, so morali razpočno rano devetletnika oskrbeti s šivi.

Otročje nasilje

O šolarjevi nezgodi naj bi prve poročale prijateljice njegove starejše sestrice. Slednja je seveda nemudoma poklicala mamo Sergejo v Kisovec. Ko je izvedela, je mati šestih otrok hipoma krenila do trboveljskega zdravstvenega doma, kamor je njenega sinka odpeljal učitelj. Vmes jo je poklicala še razredničarka. »Obema se za ponujeno pomoč iskreno zahvaljujem!« Ne pa tudi ravnateljici Nataši Grošelj: »Ta mi je dejala, da je bil učenec sedmega razreda, ki je napadel mojega sina, nadvse zgrožen in da je po tem, kar mu je napravil, prišel do nje ter ji priznal, da ni storil prav. Ampak to meni nikakor ne olajšuje dejstva, da je bil moj sin v tej šoli že prevečkrat trpinčen, zato tega to pot ne mislim kar požreti,« je rohnela 32-letna Sergeja Jelovčan, »tudi zato, ker ta fant, ki nenehno ustrahuje mojega sina, ni dobil, kolikor vem, prav nobenega vzgojnega ukrepa, od 9. marca, ko se je to zgodilo, se nam tudi ni prišel prav nihče opravičit, šola ni obvestila ne policije ne CSD, vse to sem morala opraviti kar sama, ko pa je moj mož sina, ker je doma zakuril, takrat po riti, pa je bilo takoj javljeno policiji in še socialna delavka nas je čisto popljuvala!« Ker ima občutek, da se vse pometa pod preprogo, da ravnateljica ne ukrepa, socialna delavka pa da je pristranska, Sergeja o tem ni obvestila le CSD ter policije, temveč tudi zagorskega župana!

Spolno nadlegovan

Tedaj smo vstopili v dotrajano večstanovanjsko hišo v Kisovcu. »Ne se ustrašit', mi imamo otroke!« nas je že pri vhodu hudomušno posvarila Sergeja, matih šestih otrok, morala pa bi biti sedmih. Menda so se njihove težave, s katerimi se mora zdaj soočati tretješolec, začele že za časa njenega pokojnega sina, ki je leta 2015 umrl zaradi levkemije, danes bi bil star 12 let. »Bili so v šoli v naravi na Debelem rtiču, ko ga je sošolec spolno nadlegoval. V sobi so bili, ko mu je zagrozil, da ga bo pretepel, če se ne bo slekel …« se je z vidno grenkobo spominjal njegov oče, 36-letni Aleksander. Babica Mira je še pristavila: »In da ga bo čez okno vrgel?!« Velika družina je prav tako prepričana, da je njihov sin umrl prav zaradi omenjene neslanosti: »Kaže, da je svoje opravila prav njegova psiha, saj sistematski pregledi pred tem niso kazali, da bi bolehal za usodno boleznijo, zaradi katere je – kmalu po neprijetnem dogodku – umrl.«

Zaradi tragedije starši, oba prejemata socialno podporo, ne dovolijo več svojim otrokom, da bi zahajali v podružnično šolo v Kisovcu. Po zadnjem pripetljaju je njuna želja, da tretješolca prepišeta spet kam drugam, vse glasnejša. »Saj se tole s sinom zares že predolgo vleče,« je v tistem udaril kar njegov oče. »Kolikokrat je prišel iz šole že ves v modricah, pa nam je bilo vedno rečeno, da se je zaletel ali v mizo ali pa v stol?!«

»Name so
se spravili...«

Tedaj je na sceno spet stopila babica Mira, po poklicu bolničarka: »Jaz sem bila tista, ki je prva opazila, da je z otrokom nekaj narobe. Bilo je to še v lanskem šolskem letu. Videla sem, njegov vrstnik je hodil okoli njega in ga vneto brcal, a sem bila tiho. Ko pa sem zaslišala, 'zdele te pa bom', mi je prekipelo! Takrat sem fantiča, ki je grozil mojemu vnuku, prijela za šolsko torbico, 'poslušaj', sem mu rekla, 'ti veš, da sem jaz njegova babica?!' Nakar mi je odvrnil: 'Če bi vedel, ga ne bi!'« Izvedeli smo, da se je otroško nasilje nad njenim vnukom potem – samo še stopnjevalo. Že v tem šolskem letu je Mira ponovno slišala in videla dva pobalina, ki sta na poti iz šole nekaj naklepala: »Poglej ga, dajmo ga! Kaj, a te bomo danes?!«

»Je bilo to takrat, ko so ga hoteli vreči pod avtobus?« je zanimalo Sergejo.

»Ne, ne, tisto je bilo naslednji dan,« je mahoma odvrnila njena mama ter pobožala vnučka, čigar čelo je še vedno krasila – zalepljena obveza. Takrat se je sam oglasil: »Name so se spravili … Po navadi čisto nič ne naredim, oni me pa že takoj …« Potem je za hip premislil: »Vsaj 15-krat so me že!« In pokazal na modrico. Pa še nekaj nam je zaupal: »Odšel bom na drugo šolo.«

Mama Sergeja je pojasnila: »S CSD smo namreč ugotavljali, da bi ga dali v dom Malči Beličeve, že zavoljo vsega, kar se mu je v zadnjem času dogajalo, da bi se vsaj malo umiril...«

Zakuril je v sobi

»Stavit grem, da je pob ustrahovan, saj doma ne želi nič povedati!« se je pogovoru ponovno pridružil še njegov oče, prepričan, da njegovo družino obravnavajo v šoli drugače kot druge. Tudi Sergeja zlepa ne more pozabiti, kar se jim je zgodilo nedolgo nazaj: »Lahko izdam, da smo imeli malega, ker nam je doma takrat zakuril, že v kriznem centru v Celju, kamor pošljejo otroke zaradi nasilja v družini.« Aleksander je nadaljeval: »Ona je psa peljala, jaz sem ravno večerjo pripravljal, ta je pa v sobi kuril. Ko je začelo že vse smrdeti, sem šel v sobo, pa se mi je samo v glavo smejal. Zdrl sem se, seveda sem se, in mu prisolil še dve krepki čez rit, soseda, ki je to slišala, pa je poklicala na šolo, češ da ga kar naprej garbamo in ga kot vola pretepamo, vse skupaj so potem tako napihnili, da sta prišli na vrata socialna in policija ter nam fanta odpeljali za mesec dni.«

In kako gre temu kaj v šoli, nas je še zanimalo? »V redu, samo en cvek imam,« nam je priznal kar sam. Njegov oče pa je le še cinično zaključil: »Zadnjič smo bili obveščeni, da je kamne metal v vodo, nikoli pa, da je v šolo zamudil!«