PUŠČAVA, DOB – Precej klavrni – predvsem pa veliko prepozni – so izpleni organov pregona, da bi Slovenijo očistili pokvarjenih politikov, tajkunov in drugih, ki so nas pripeljali tja, kjer smo. Za zapahi so se namreč znašli le redki, kot zadnji pa je zanje sedel nekdanji zunanji minister in evroposlanec Zoran Thaler. Ker je priznal, da je bil v Bruslju pripravljen vzeti podkupnino, so ga na ljubljanskem okrožnem sodišču obsodili na dve leti in pol zapora. Kaj je zapor, je sicer skusil le za nekaj dni. Na zaprtem oddelku Doba so ga namreč le pripravili na življenje jetnika, potem pa se je, ker se je s tožilci pač zmenil za prestajanje zapora ob koncih tedna, 1. maja preselil v edini slovenski zaporniški raj.
Internet v zadnjici
Ne le da Thaler nikoli ne bo zares izkusil življenja jetnika, še celo posebne ugodnosti je deležen že vse od začetka prestajanja kazni. Zakonodaja, ki predvideva, da smejo vikend zapor služiti tisti, ki so obsojeni na do tri leta, za zapahi pa so praviloma ob koncih tedna in ob dela prostih dnevih (praznikih, torej), je po besedah enega od slovenskih sodnikov tako nedorečena, da sploh ne vemo, kaj je vikend, saj sobota denimo nikjer ni opredeljena kot dela prosti dan. Tako se Thaler prihaja v zapor le spočit po zanj očitno delovnem koncu tedna na Krasu, kjer se menda ukvarja z gostinstvom, saj se mora na Puščavi pri Mokronogu oglasiti v nedeljskem poznem popoldnevu, zapusti pa jo v torkovem jutru.
Poleg 19 srečnežev, ki smejo kazen zapora prestajati na Puščavi, so bili na Dobu v začetku tega tedna zaprti še 603 obsojenci. Med zadovoljnejše spada tistih 63, ki so na polodprtem oddelku Doba, tudi tam je namreč režim prestajanja kazni dokaj mil. Preostali, velika večina torej, pa se stiskajo na prenatrpanem zaprtem oddelku. Med bolj znanimi, ki jih ne najdemo na Puščavi, so pa na polodprtem oddelku Doba, je denimo na šest let in pet mesecev zapora obsojen idejni oče tajkunskih prevzemov podjetij in nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež. Toda čez mesec ali dva, ko bo odslužil 20 odstotkov kazni, bo smel zaprositi vsaj za ugodnost prostih izhodov. »Večina drugih zapornikov ga ima za luzerja, ker le ni bil dovolj vpliven, da bi se izognil kazenskemu postopku, večina njegovih menedžerskih pajdašev, ki jih je naučil, kako se prevzema podjetja, pa še naprej ropa Slovenijo,« nam pove eden od tamkajšnjih zapornikov. Kordežu na polodprtem oddelku dela družbo tudi Tomaž Žibert, ki je bil v Čisti lopati obsojen na dve leti in pol zapora. |
Puščava je sicer postala znana med vojno za Slovenijo zaradi pobesnelega vodnika Jugoslovanske armade Dragomirja Grujovića, ki je grozil, da bo ta del Slovenije zbrisal z zemlje, ker bo v zrak vrgel tamkajšnje skladišče, v katerem je bilo 7,5 milijona litrov goriva ter okrog 10.000 litrov olj in maziv. Slovenija ga še vedno išče z mednarodno tiralico zaradi vojnega zločina proti civilnemu prebivalstvu, a mu kajpak niti na misel ne pade, da bi se ji predal. Če bi se, pa bi se morda lahko celo vrnil v Puščavo, in to prav v stavbo, iz katere je renčal, da raje pobije na desettisoče nedolžnih ljudi, kot da sleče uniformo tedaj že umirajoče vojske.
Leta 2009 je namreč enega od tamkajšnjih zapuščenih vojaških objektov prevzela uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in tam je zdaj sredi prečudovite narave čisto pravi zapor. Zapor že, v resnici pa je primerjati Puščavo z nekaj kilometrov oddaljenim Dobom ali denimo priporom na ljubljanski Povšetovi »tako, kot če bi Švico primerjali z Zanzibarjem, vse skupaj je bolj podobno malce slabšemu apartmaju ali hostlu«, pravi eden od Slovencev, ki so tam že prestajali svojo kazen.
Čeprav velja zaporniški režim in je hišni red enak kot na Dobu, je bivati tam neprimerno lagodneje kot na zaprtem ali polodprtem delu Doba. Na to, da gre za zapor, opozarja le tabla ob vhodu na posest z na stežaj odprtimi vrati, da gre za varovano posest oziroma odprti oddelek zapora na Dobu, na katerem kazen prestajajo tudi tako imenovani vikendaši.
Imajo pol ducata lično urejenih sob, ki so od eno- do petposteljne, rešetk na oknih ni, čas si krajšajo v fitnesu, v katerem je nekaj naprav in miza za namizni tenis, imajo igrišče za odbojko in balinišče. Celo mobilne telefone smejo imeti in dostop do svetovnega spleta jim je dovoljen, o čemer lahko njihovi sotrpini na Dobu le sanjajo. Tam so sicer nekateri jetniki pripravljeni storiti vse, da bi se lahko povezali s svetovnim spletom. Prav pred kratkim je poskušal eden od njih, ko se je vrnil s prostega izhoda, pretihotapiti usb-modem za instant internet kar v zadnjični odprtini, a so ga pazniki tudi tam odkrili.
Pisana druščina
Kot pravi direktor zapora na Dobu mag. Bojan Majcen, na Puščavi kazen prestajajo najbolj urejeni in neproblematični zaporniki, ki so se v procesu preverjanja izkazali za zaupanja vredne. »Odprti oddelek pomeni, da je drugače organiziran sistem varovanja, ni fizičnih barier, varovanje izvaja en pravosodni policist, odprti oddelek temelji na zaupanju v odnosu med obsojencem in sistemom, torej zavodom. Vsakomur je jasno, kaj se bo zgodilo, če bo zlorabil režim, ob vsaki najmanjši napaki je edina pot nazaj na zaprti oddelek.«
Zdaj je na Puščavi 19 obsojencev (kapaciteta je 21), med najbolj razvpitimi sta poleg Thalerja ustanovitelja odškodninske družbe Poravnava Rok Snežič in Nenad Đukić, ki sta prav tako vikendaša. Zaradi goljufij, pranja denarja in davčne zatajitve sta bila obsojena na tri leta vikend zapora. Tam je tudi Zdenko Maček, ki je podjetje Alupak kot direktor oškodoval za 980.000 evrov, ga zafural, da je šlo leta 2008 v stečaj in je na cesti ostalo 55 delavcev.
Kdo ve, zakaj je v zaporu pristal in je že na Puščavi Boris Kraljič, ki je bil do upokojitve leta 2008 direktor prometnotehničnega sektorja na Aerodromu Ljubljana? Tam je tudi povzročitelj smrtne prometne nesreče Branko Baloh in napeljevalec k umoru Tomaž Starina, sicer bolj znan kot brat razvpite gospodarstvenice Andrijane Starina Kosem. Na odprtem oddelku zapora Dob je tudi nekdanji varnostnik Borut Hriberšek, ki je zaslovel lansko pomlad, ko je svojim delodajalcem v Sintalu izmaknil več kot milijon evrov, se kot milijonar nekaj časa potepal po Nemčiji, potem pa se vrnil, priznal krivdo, vrnil večino plena ter bil obsojen na dve leti vikend zapora.
Hriberšek in Snežič na Puščavo prihajata ob sobotah popoldne, zapuščata jo v ponedeljkovih dopoldnevih, tako kot torej tudi laiki razumemo zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Vendar poleg Thalerja tudi Đukić na Puščavo pride šele v nedeljskem popoldnevu. Očitno jima je uspelo prepričati odgovorne v zavodu, da sta v soboto službeno zadržana. »Vsak primer obravnavamo posebej. Namen vikend zapora pa je, da obsojenec nemoteno deluje v delovnem procesu. Toda ko ima proste dni, mora biti pri nas. Resnici na ljubo so se pojavili tudi taki, ki so trdili, da delajo po sedem dni na teden, da torej sploh nimajo prostega dneva. Mogoče smo kdaj naredili kako izjemo, vendar to še zdaleč ni pravilo. Vsakdo si mora delovnik prilagoditi tako, da lahko prihaja na prestajanje kazni,« je odločen direktor Majcen.
Revež s porschejem panamero
»Hriberšek, ki je sojetnikom paral živce z neznosnim smrčanjem, poskuša težavo odpraviti z respiratorjem. Thaler je zares pravi politik. Ko je prišel, se nam je predstavil, in dobro se je vklopil, tudi pingpong igra. Sicer se drži bolj zase, prinesel pa je čisto pravo domače oljčno olje. Posebna zgodba sta Snežič in Đukić. Čeprav sta bila najboljša prijatelja, skupaj sta imela podjetje in je bil prvi drugemu poročna priča, se niti ne pogledata. Snežič, ki med tednom posluje v Bosni, namreč očita Đukiću, da je bil obsojen zaradi njega. Pri Đukiću naj bi namreč med preiskavo našli obremenilno dokumentacijo, za katero mu je Snežič naročil, naj jo skrije,« nam eden od puščavnikov natrese nekaj iskric z odprtega oddelka zapora.
Na puščavskem parkirišču pa je v oči najbolj zbodel vozni park nekaterih obsojencev. Čeprav sta denimo Snežič in Đukić na sodišču tarnala, da morata po novem preživeti z nekaj sto evri plače, Snežič pa naj bi bil povsem brez premoženja in avtomobila (celo osebni stečaj je razglasil), se na Puščavo enkrat pripelje s porschejem cayennom slovaških registracij, drugič pa s porschejem panamero bosanskih tablic, v obeh primerih gre torej za superluksuzna avtomobila. Đukić, ki mu je sodišče zaseglo dva mercedesa in ferarrija, si še vedno lahko privošči prestižnega audija A8, ki je bil tudi te dni parkiran pred zaporom.
Tudi Thaler, ki je na sodišču potožil, da ima v svojem podjetju Mednarodni consulting le 642 evrov plače, se na Puščavo vozi s peugeotom 607, ki pa je resnici na ljubo že malce utrujen. Maček vozi BMW serije 5, Janez, ki je baje ljubljanski hotelir, pa mercedesa 350 C. Čeprav je bil tudi Hriberšek nekaj tednov milijonar, je njegov avtomobil med limuzinami na parkirišču Puščave najmanj vpadljiv. Še vedno namreč vozi cenenega nissana note, v katerem se je pred dobrim letom na Šentilju predal v roke slovenskih policistov.
Sicer pa; če akcija Očistimo Slovenijo pokvarjenih politikov in tajkunov zares še ni končana, se lahko na parkiriščih pred slovenskimi zapori nadejamo še katera predstavnika jeklenih konjičkov višjega cenovnega razreda. Zaporniki se pošalijo, da že kmalu pričakujejo volva, katerega lastnik je bil že povabljen, da se preseli na ono stran svobode.
