Konec prihodnjega tedna imamo Slovenci kar dva državna praznika in dela prosta dneva: najprej že v petek dan reformacije, dan pozneje pa še dan spomina na mrtve, v socializmu dan mrtvih, še prej, še za časa kraljevine Jugoslavije, od leta 1929, pa so to bili vsi sveti.
V obdobju reformacije je bila Slovenija prvič omenjena in tudi slovenščina je bila prvič zapisana kot jezik. Torej ne gre le za praznik reformacije (protestantizma) kot verskega gibanja, ampak tudi za prvi, evropsko dokumentirani dokaz obstoja slovenskega naroda in jezika. Tega praznika, pri nas je to od leta 1992, nekatere druge velike evropske države ne potrebujejo, ker so bili njihovi narodi že prej pisno omenjani. Ta dan je dela prost le še v petih nemških zveznih deželah ter v Čilu. Gre za spomin na 31. oktober 1517, ko je nemški duhovnik Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu pribil liste s 95 tezami, v katerih je zahteval prenovo Cerkve. Reformacija, ki je sledila, je privedla do razkola v Cerkvi. Luthrova zahteva, da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo v maternem jeziku, je na območju današnje Slovenije pomembno vplivala tudi na razvoj književnosti, katere začetnik je eden največjih sinov slovenskega naroda, evangeličanski duhovnik Primož Trubar. Leta 1550 je namreč v nemškem Rothenburgu sestavil Katekizem in Abecednik, ki ju je napisal v govoru svojega rojstnega kraja, Rašice. Letošnje leto zaznamuje 430. obletnica izida prevoda Biblije Jurija Dalmatina in Slovnice protestantskega slovničarja Adama Bohoriča (oba Posavca iz Krškega in Brestanice) ter 450. obletnica izida Trubarjevega Cerkvenega reda (ordnunge). Razstava o teh za Slovenijo temeljnih delih iz davne zgodovine je v Murski Soboti še vedno na ogled.
V Sloveniji prvič po letu 1562, ko je superintendent postal Trubar, slovensko evangeličansko cerkev znova vodi škof iz Ljubljane, čeprav je po rodu Prekmurec. To je Geza Filo, ki že okrogla tri desetletja živi in službuje v našem glavnem mestu in je lani od predhodnika, škofa Geze Erniše iz Moravcev, prejel škofovski križ kot (edino) škofovsko insignijo in prevzel vodenje. Njegovo škofovanje sovpada s 500. obletnico začetka reformacije, ki bo leta 2017, na kar se slovenski evangeličani z novim škofom na čelu že zdaj pripravljajo. Ves čas pa bo, kot je večkrat poudaril, njegovo geslo evangeličanska cerkev od Hodoša do Pirana.
Marko Kerševan med najuglednejšimi evangeličani
Pomembni možje v evangeličanski cerkvi so tudi inšpektorji, najvišji med slovenskimi je zdaj Johan Laco, profesor matematike in fizike ter ravnatelj osnovne šole v Gornjih Petrovcih. V Ljubljani je bil sicer dolga leta inšpektor, to je pri protestantih posvetni zastopnik članov evangeličanske cerkvene občine (po Trubarjevo: gmajne) odvetnik Andrej Pitako, znan iz afere Nekrep, v kateri je zastopal starše nesrečnega dečka Bora Nekrepa, čigar življenje imajo na vesti zdravniki. Zdaj je njegovo funkcijo prevzela Ljubljančanka Olga Koprivec, odvetnik Pitako pa je zadolžen za statutarno-pravno ureditev slovenske evangeličanske cerkve. Med najpopularnejšimi prekmurskimi inšpektorji je bil pokojni mesarski mojster Jani Kodila, oče verjetno ta hip najbolj znanega slovenskega mesarja Janka Kodile, ki je tudi predsednik Društva za zaščito in promocijo prekmurskih dobrot.
Med najuglednejšimi evangeličani, člani ljubljanske gmajne, ki šteje okoli 400 duš, je v Idriji rojeni sociolog in religiolog prof. dr. Marko Kerševan. Na filozofski fakulteti v Ljubljani predava sociologijo religije in primerjalno religiologijo. Je med ustanovitelji Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar in glavni urednik strokovne revije Stati inu obstati, ki jo izdaja društvo. V tej reviji in tudi v Evangeličanskem listu, glasilu slovenske protestantske cerkve, redno objavlja tudi dr. Cvetka Hedžet Tóth, profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je tudi zelo blizu evangelizmu. Med ustanovitelji društva Primož Trubar in njegov dolgoletni predsednik je bil tudi pokojni profesor na ljubljanski ekonomiji, dr. Oto Norčič.
Daleč največ slovenskih evangeličanov je v Prekmurju ali pa so od tam doma. Zelo znan protestant je eden najboljših slovenskih slikarjev Nikolaj Miki Beer, ki je umetniški vodja Likovne kolonije Primoža Trubarja v Moravcih. Ta že skoraj dve desetletji deluje znotraj evangeličanske cerkve, ki je tudi njena glavna pokroviteljica. Prav tako je bil kot evangeličan krščen še en pomemben slovenski mož, doma iz Križevcev na Goričkem, nekdanji predsednik države Milan Kučan, evangeličan pa je tudi poslovnež, znameniti Prekmurec s stalnim bivališčem v Ljubljani, Jože Pubi Štivan. Zanimivo, da je tik Križevcev v Ivanovcih doma tudi Geza Filo. Če ima nekdanji škof Erniša okoli sebe polno sorodnikov, duhovnikov in duhovnic, pa je novi, ki je poročen z Lilijano, oče hčerk, umetnostne zgodovinarke Tadeje in Edite, ki se je po študiju odločila za življenje v Prekmurju.
»Redki so Slovenci – razen duhovnikov –, ki jih ni sram v javnosti se predstaviti kot evangeličanski vernik,« brez dlake na jeziku pravi zgoraj omenjeni Andrej Pitako, eden tistih redkih, ki tega, da so verniki, ne skrivajo. Pove še, da se je takega obnašanja naučil v Nemčiji, kjer je delal in živel do leta 2005 in kjer so se celo na Bavarskem, kjer je večinsko prebivalstvo rimskokatoliško, veselili in označili kot znak demokracije, ko je bil po 40 letih katoliških predsednikov deželnih vlad z Güntherjem Becksteinom prvič izvoljen evangeličan, sicer tudi funkcionar CSU. Podobno je na zveznem nivoju, to, da je nekdanji protestantski duhovnik (mimogrede: protestantizem je versko gibanje, evangeličanstvo pa je vera oz. veroizpoved), 74-letni Joachim Gauck, predsednik Nemčije, ne moti nikogar, nasprotno. Gauck, ki ni več v cerkveni službi, še vedno pa je evangeličanski pastor po izobrazbi in po veri, je sicer zaslovel z uporništvom proti komunizmu in z razkrivanjem zločinov vzhodnonemške tajne službe Stasi. »Ostanek komunistično-socialistične vzgoje in šole sta posledično slovenski instinkt in prepričanje, da je tisti, ki veruje v Boga, nazadnjaški, neizobražen, nerazgledan, nemoderen in verski fanatik. Ljudem, tudi zelo znanim intelektualcem, je preprosto nerodno povedati, nekako sram jih je, da so verni, čeprav je res, da je vera intimni del človekove osebnosti,« je prepričan Pitako. |
