LJUBLJANA – V kmetijsko-okoljskem programu razvoja podeželja (PRP) 2007–2013 smo imeli zapisano prepoved setve gensko spremenjenih organizmov (GSO). Vlada pa je na junijski seji to prepoved za PRP do leta 2020 izpustila. Se pravi, od zdaj lahko v Sloveniji sejemo in pridelujemo gensko spremenjene rastline, koruzo, oljno ogrščico, tudi sojo, ki je imamo sicer malo. Besedilo je bilo vnešeno v sistem Evropske komisije, prek katerega države vlagajo uradne predloge, se pravi, da to ni bil neki osnutek.
Proizvodnja GSO se povečuje
Na svetu je kar 80 odstotkov posajene soje gensko spremenjene in kot najboljši vir beljakovin je ključna krmna rastlina na svetu. Gensko spremenjenega je tudi 70 odstotkov bombaža, 40 koruze in 25 odstotkov oljne ogrščice. Proizvodnja gensko spremenjenih rastlin se povečuje za 15 odstotkov na leto.
»Gre zlasti za razvoj GSO v smeri odpornosti proti škodljivcem, medtem ko je razvoj kakovosti hrane, denimo okusov, še vedno v postranska zadeva, industrija za zdaj nima interesa, a je kar nekaj že pripravljenega,« nam je povedala prof. Branka Javornik, genetičarka in biotehnologinja z biotehniške fakultete. Pri nas gensko spremenjenih organizmov do zdaj ne bi sejali niti ne bi uživali tovrstne hrane. Kot kaže, v to še verjamemo, resnica pa je drugačna.
»V slovenski krmi, s katero krmimo krave in prašiče, je zagotovo 30 odstotkov gensko spremenjene soje,« poudarja Javornikova in dodaja, da si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi kmetom to odvzeli. Gensko nespremenjena soja je seveda dražja, druga krma pa ni tako učinkovita.
Vse prašiče in krave krmimo z GSO
»Morate vedeti, da je od GSO odvisnih sedem milijard ljudi in nič manj,« poudarja Javornikova. Kljub temu si v Sloveniji očitno domišljamo, da bi z omenjeno prepovedjo setve GSO kaj rešili. »Prepoved velja za setev GSO, ne pa za uvoz ter prodajo živil in krme, kar je jasno, saj je skupni trg in bi bilo nemogoče kontrolirati.« Na živilih ali krmi mora biti označeno, ali vsebuje več kot 0,9 odstotka GSO.
Torej, če malo poenostavimo, v Sloveniji skoraj nimamo niti prašiča niti krave, ki ne bi jedla gensko spremenjene krme. Tudi če gremo po domačega prašiča ali kravo k znanemu kmetu, je mala verjetnost, da je žival zrasla brez GSO.
EU predvideva, da se vsaka država sama odloči, ali bo sejala gensko spremenjene rastline ali ne. Do zdaj smo spadali med nasprotnike teh, skupaj z Avstrijo in Luksemburgom, medtem ko so v Nemčiji, Franciji in Angliji po besedah Javornikove pred tem, da začnejo sejati: »V Španiji pa to tako in tako že počnejo.«
Da tudi kmetje stremijo k udobnemu kmetovanju in večjim donosom, je razumljivo, precej manj pa je všečno, da država ne ve, kaj dela, da izgublja dokumente in zlasti da ni sposobna samoregulacije. Farmacevtska in biotehnološka podjetja delujejo namreč kot vse druge multinacionalke, ki, denimo, izdelujejo telefone, belo tehniko ali pohištvo.
Ekološki protiargumenti
Zagovorniki ekološke pridelave so seveda močno proti GSO in navajajo vsakovrstne argumente, tudi to, da še ne vemo, kako nam škodijo, povzročajo raka in druge bolezni. Javornikova odgovarja, da za to ni znanstvenih dokazov.
V oči pa bode še ena reč. Ekološka hrana je precej dražja od običajne, kar pomeni, da bi bila večina ljudi v primeru širitve proizvodnje še v večji stiski, populacija se namreč veča.
Vendarle pa obstaja tudi zelo resen argument proti, to je, da GSO ni dobra strategija; če namreč gensko spremenjene rastline izrivajo lokalne avtohtone, to pomeni vse večjo odvisnost, zato ekologi pozivajo k zaščiti kulturne krajine. In tu naj bi nastopila država s primerno regulativo, ki ji pa kar pogosto izpadajo stavki iz uradnih dokumentov. Sicer je res, da bi imel kmet pri sajenju GSO še kar precej težav pri zadostitvi strogim zakonskim pogojem, a to najbrž niti ni več pomembno. Smo del EU in vrata se tako ali drugače počasi odpirajo.