Našemu popotniku faloti uničili motor

WHITEHORSE –  »Moje ime je Boštjan Škrlj in moje sanje so prepotovati svet ter obiskati čim več držav!« se predstavlja eden najzanimivejših Slovencev ta hip, pustolovec, kakršnega že dolgo ni bilo. Svojo domačo vas Vrhpolje pri Vipavi je zapustil že avgusta 2008 in je s svojim motornim kolesom BMW GS 1200 adventure obiskal že 41 držav ter prevozil 147.000 kilometrov! »Moja pot poteka brez vsakršne časovnice in vnaprej izdelanega načrta, priganjajo me le vsakič nova in nova doživetja.« Na tej pustolovščini je pridobil številna znanja, se izpilil v tujih jezikih, sklenil številna prijateljstva. Nenehno ga rešujeta njegova vsestranskost, odprtost, Boštjan na svoji poti poprime za vsakršno, tudi najtežje delo. Vsa njegova finančna sredstva so namreč odvisna od priložnostnih del, ki si jih izbori na poti. »To je nekakšen preizkus – tako mene kot mojega motorja!« Nekoč, tako pravi, upa, da se vrne domov in poskuša motivirati ter prepričati še koga »o uresničitvi svojih (pa čeprav najbolj norih) ciljev«! Da je prav vse mogoče, je prepričan, »če si le upaš slediti svojim sanjam«.

Eskimska tatvina

Njegova zgodba je v zadnjem obdobju še posebno ganila Kanadčane, ki se počutijo prav osramočene, saj se je moralo njegovo vandranje začasno prekiniti prav na njihovih tleh. Potem ko je prepotoval ledeno mrzlo Aljasko, kampiral pri –30, spal v divjini, obkrožen s sanjskim severnim sijem, kolovratil med eskimskimi ljudstvi, se dotaknil skrajne severne obale globoko v arktičnem krogu (Prudhoe Bay), so mu med vrnitvijo na jug ukradli motor. To se je zgodilo v Whitehorsu, glavnem mestu najzahodnejšega kanadskega ozemlja Yukon.

Če ne prej, je Kanada za Škrlja izvedela v začetku maja. Zac Kurylyk iz Canadamotoguida je 15. maja zapisal, da je bil motocikel ukraden v okrožju Porter Creek. »Škrlj je prepotoval na desetine najrevnejših držav in je gotovo menil, da če kje, je pred tatovi njegovo prevozno sredstvo varno prav v Kanadi. No, tu se je pač motil,« je bil ciničen. O Škrlju, ki so mu za nameček ukradli tudi vse najnujnejše dokumente s potnim listom vred in opremo za kampiranje, je takrat poročala celo glavna teve postaja CBS. »Glede na to, da je Whitehorse precej majhno mesto z vsega 23.000 prebivalci, bi morali njegov motor kmalu najti,« so bili poročevalci vsaj malce optimistični.

Čeprav je marsikdo že takrat kazal s prstom na bando staroselcev Inuitov, ki rovarijo po Whitehorsu in večkrat kaj izmaknejo, »pa ima policija povsem zvezane roke, saj jo, če ukrepa, takoj napadejo in obtožijo za rasistično …«

Raznežil Kanado

V začetku junija se je Zac Kurylyk spet javil: »Na žalost je Škrljev motor še vedno pogrešan. Kljub temu se Boštjan ne predaja in namerava nadaljevati svojo avanturo.« Slovenec je poročevalcu še izdal, da ne želi prav nobene finančne podpore, da ima kanadski delovni vizum in da si bo že našel kakšno delo ter si tako kupil nov motor. »Prav nobene miloščine nočem. Želim biti odgovoren in tudi plačati za moj cilj. Od ljudi ne želim nikakršnega denarja, niti brezplačnih stvari. Želim samo pošteno zaslužiti.« To je Kanadčane tako raznežilo, da so kljub temu začeli zbirati denar zanj. Pa je bil Boštjan še bolj neomajen: »Najlepša vam hvala za vso velikodušnost in podporo. Prosim vas, da prenehate. Sem namreč še mlad in poln življenja, za nov motor hočem zbrati izključno s svojim delom! Najboljši način, da mi pomagate, je, da delite mojo zgodbo. Hvala še enkrat!«

Sreča v nesreči

Prejšnji četrtek pa ga je nekdo poklical in ga presenetil, ko mu je sporočil, da so ugotovili, kje je njegov motor. Hotel je samo še preveriti identifikacijsko številko izgubljenega bavarskega vranca. Isti človek je že uro pozneje potrdil, da so res našli njegov motor.

Z Boštjanom se je naposled povezala še kanadska policija (RCMP) in potrdila novico. »Kako sem se razveselil te novice!« je naš pustolovec začel razlagati novinarju Yukon Newsa Mylesu Dolphinu, nakar je njegov obraz postal precej bolj zagrenjen. »Po svoje sem bil srečen, ko sem ga spet zagledal, po svoje prav besen, ker ga je nekdo tako opustošil! Pa saj očitno sploh ni vedel, kaj počne, ne, ne morem verjeti, škoda je res ogromna!«

Zrl je v svoj popolnoma izropan motor, z uničeno pločevino in stikalom za vžig, strganim sedežem, pokvarjenimi lučmi in računalniškim sistemom. Nekdo se je moral res hudo izživljati nad njim. Očitno ni šlo za dobičkaželjno krajo, temveč za navadno objestnost.

Osvojil bo svet!

Vedoč, da pozna notranjost motorja kot punčico svojega očesa, pa se je Boštjan že v naslednjem hipu pomiril. Nekako ga bo že popravil in sestavil. »Nekje pri sebi sem ves ta čas vedel, da se bo našel. Najbolj me je pravzaprav skrbelo, da bi ga kdo po delih prodal, ta, ki mi je to storil, pa je svojo jezo stresel, morda celo na srečo, ravno nad mojim motorjem.« Presenečen je bil pravzaprav samo nad tem, da se mu je to zgodilo ravno tam, visoko na severu, kjer bi človek to najmanj pričakoval.

V tistem hipu se je pred radovednim novinarjem spomnil le dveh pripetljajev, v Jordaniji so mu neki otroci ukradli ključe, v južnem Libanonu pa je Hezbolah uperil orožje vanj, ker se je znašel preblizu izraelske meje. »To pa je tudi vse.«

Zdaj je v pričakovanju novega potnega list in zbiranja finančnih sredstev za popravilo motorja.

»Boštjan Škrlj je zdaj še bolj odločen in kani dejansko prepotovati prav vse države sveta! No, še prej se bo, kot pravi, še enkrat vrnil in poizkušal tisto, kar mu v začetku leta ni uspelo – prečkati ledeno morje Hudsonovega zaliva!« je sklenil Myles Dolphin.