BRESTANICA – Smisel vsakega skritega zaklada je, da se ga odkrije. V našem primeru ga je našel Žiga Cigole, ki je komaj dobro zakorakal v polnoletnost. V petek se je z motorjem pripeljal do ribnikov Mačkovci v Brestanici in se po nekaj urah odpeljal, bogatejši za 5000 evrov! Do zmage v akciji Kdor išče, ta najde se je dobesedno dokopal po dvanajstem od trinajstih namigov, kolikor smo jih, vsak dan po enega, objavili v Slovenskih novicah in na naši spletni strani www.slovenskenovice.si/kdorisce .
Novice pri babici
»Vsak vikend grem na kosilo k babici Mariji, ki je naročena na Slovenske novice. Že nekaj let sem navajen, da jih pri njej preberem za ves teden nazaj. Tako je bilo tudi zdaj,« pripoveduje 19-letni študent računalništva iz Račice – tiste na sevniškem koncu in ne pri Šmartnem pri Litiji, da ne bo pomote. »Ravno tisto soboto je bil objavljen prvi namig. 'Jaz bom pa tole našel,' sem rekel, bolj za hec, in sta se tudi babi in mama Lili nasmejali.«
Nadaljevanje pa je bilo iz namiga v namig manj komično, iskanje zaklada se je prelevilo v pravo pravcato pustolovščino. »Na telefonu sem si namestil opomnik, da naj vsak dan ob dveh popoldne pogledam na spletno stran Novic za svež namig. Te sem si zapisoval v mobitel, jih nenehno pregledoval in kombiniral.«
Konkretnejši se mu je zazdel šesti – V Sloveniji je okrog 350 gradov: »Pomislil sem na sevniškega.«
Pa deveti namig: Blizu teče pritok Donave. »Mišljeni sta bili lahko Drava ali Sava. Poskusil sem z meni bližjo Savo, ker po vsej Sloveniji se pa ne bi vozil.«
Nato se je lokacija začela zoževati: »Namig, da je Zagreb bližje kot Ljubljana, je dodatno potrdil lokacijo pri sevniškem gradu. Ta bi prav tako šla skoz tudi ob naslednjem: V bližini stojita gradova dva. Oni drugi bi bil pa brestaniški.«
Žiga je spet pregledal vse namige: »Pri prijateljici, ki je delala na sevniškem gradu, sem preveril, kako je tam s parkiranjem, po petem namigu naj bi se parkiralo na pesku. Povedala mi je, da je bilo tam res nekoč peščeno parkirišče, zdaj pa ni več.«
In je grad Sevnica padel v vodo.
Zahvala za gospo
»Po petkovem namigu, Žabe so glasnejše od ptic, vrbe bolj žalostne od bukev, sem se odpeljal na grad Rajhenburg, parkiral na pesku, in napenjal oči in ušesa. Vrb ni bilo, žabjega regljanja tudi ne. Vprašal sem neko gospodično, ali je blizu kakšna mlaka. Rekla je, da ne, in sem že hotel iti, ko je zavpila za mano, da je nekaj kilometrov stran pa res neki ribnik,« nadaljuje Žiga. Zajahal je svojo 125-kubično yamaho in bil v nekaj minutah pri Mačkovcih. Ne gre za enega, ampak tri ribnike, ki jih je Ribiška družina Brestanica-Krško postopno obnovila – skupna površina je 6,5 hektarja – in napolnila s krapi, somi, amurji, rdečerepkami. Tam ne uživajo samo ribiči, urejeni so prostori za piknike, ob sončnem zahodu je to tudi pravšen kraj za romantično izpoved.
Seveda mladi Cigole ni bil tam, da bi zganjal romantiko. Tam je bil, da najde zaklad! »Spet sem parkiral na pesku in se obrnil na gospo, ki se je sprehajala v bližini, ali so blizu kake vrbe in se žabe kaj oglašajo. Malo naprej so vrbe žalujke, mi je povedala, žabe pa da so tudi zelo glasne, vendar bi moral priti zgodaj zjutraj.«
Žigi je bilo jasno, da je zelo blizu, zaklad je skoraj vohal. Na telefonu je pregledal prejšnje namige. Ko je stopil na gozdno stezico, se je strinjal, da bi bilo lakastih čeveljcev škoda (7. namig), napel je oči za kamnom: »Po drugem namigu bi moral ležati zraven zaklada, nisem pa vedel, kako velik je. Kamen je lahko tudi skala.«
Potka ga je vodila mimo štora, in ta se mu je zazdel primerno skrivališče, še bolj, ko je pod njim opazil robusten kamen – ki pa bi moral še zrasti, da bi postal skala. »Ker je bila v namigu št. 8 omenjena otroška lopatka, je bil zaklad očitno zakopan. Pri sebi nisem imel orodja, pa sem z nogo bezal po tleh, na enem koncu je bila zemlja res razrahljana. Pograbil sem kamen in začel kopati.«
Pravzaprav je moral le odgrniti zgornji sloj, in že se mu je nasmejala srebrno siva skrinjica. »Ni mi takoj kapnilo, da sem pravkar našel skriti zaklad. Šele med vračanjem k motorju me je prešinilo. Poiskal sem gospo, ki mi je povedala za vrbe žalujke in žabji orkester, ter se ji še enkrat zahvalil.«
Žiga Cigole je vse naloge opravil z odliko, čisto 100-odstoten pa le ni bil. V bližini sta gradova dva, pravi namig! Katera dva? Eden je Rajhenburg, drugi pa pod njim stoječi Turn, imenovan tudi Flisov grad, in torej ne sevniški. K sreči pomanjkljiva razlaga namiga Žigi ni preprečila najdbe.
To bo koristno uporabil. Prav danes ga še čaka izpit na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko, potem pa, hajdi na morje. Na fine počitnice, na katerih si bo po zaslugi zaklada namesto čevapov lahko privoščil tudi hobotnico v solati: »Akcijo Kdor išče, ta najde ste res primerno umestili ravno na začetek poletja. Pa še enkrat hvala, Slovenske novice.«