Našel balon s pismom, ki je iz Nemčije poletel l. 1999

DOLENJI BOŠTANJ – Dobro se z dobrim vrača, pravi stari slovenski rek, ki se je v precej neverjetni in lahko bi rekli tudi mednarodni zgodbi, katere del je bil Slovenec Alojz Rupar iz Dolenjega Boštanja, znova dokazal, da še velja. Za njeno boljše razumevanje moramo najprej oditi 15 let nazaj, natančneje v leto 1999, ko je devetletni Sebastian Hockemeier iz mesta Lüstringen pri Osnabrücku na severozahodu Nemčije, ta je od Ljubljane oddaljen 1051 kilometrov oziroma 9,5 ure vožnje z avtomobilom, v zrak skupaj z vrstniki pred mestno hišo v Osnabrücku spustil pisan balon s privezano razglednico. Na njej je na eni strani pripisal svoj domači naslov, na drugi pa narisal dečka z rdečimi hlačami, črtasto zeleno majico in trikotno kapo, ki jaha konjička na palici. Balon je odletel v nebo in prepotoval celotno Nemčijo in Avstrijo, prestopil celo avstrijsko-slovensko državno mejo in se končno ustavil v Julijskih Alpah. Kako dolgo je potoval do naših krajev in nato še čakal na Ruparja, je večna uganka. Domnevamo lahko le, da je v naravi, očitno v zavetju, čakal deset let in da ga je našel Alojz Rupar.

Na grmičku balon

Danes 73-letnik, ki je še tako čil in zdrav ter dobre volje, da bi ga lahko brez težav pomladili za najmanj deset let, je, kot je povedal, takrat s skupino planincev hodil po eni izmed najlepših slovenskih gora, Julijskih Alpah. Razložil nam je, da je vedno rad hodil v hribe, in se spomnil, kako je z ženo prehodil večji del naših vršacev. Kljub številnim težkim trenutkom v življenju (med drugo svetovno vojno je bil interniran v Nemčijo, pred okoli 20 leti mu je v prometni nesreči umrla hčerka, pred petimi leti je izgubil še ženo) mu je še vedno uspelo ohraniti veliko optimizma in energije. Ko po spominih na pretekla leta pogovor spet nanese na balon z razglednico, se natančnega časa in kraja njegove najdbe ni mogel spomniti. Povedal je le, da je bilo nekje v Julijskih Alpah, pred petimi ali šestimi leti. »Na enem grmičku smo zagledali barvit balonček in sem to vzel, spravil in rekel, da bom razglednico poslal na naslov, ki je bil zapisan na njej,« se spominja Alojz, ki je sprva domneval, da je slednja v Slovenijo prišla iz Avstrije. Razglednico je nekaj let hranil doma in šele potem, ko ga je kolegica spomnila, da jo pošlje na izpisan naslov, je pred dobrima dvema mesecema to tudi storil. »Pisava je bila na videz osnovnošolsko okorna. Na kartici sta bila zapisan naslov in narisana otroška risbica,« se spominja in dodaja, da je kolegica, ki govori nemško, zraven v tem jeziku napisala sporočilo: »To kartico sem našel na svojem pohodu. Lepe pozdrave od Lojzeta.« Pripisal je tudi elektronski naslov, »če bo le prišlo v prave roke«. Čez nekaj dni mu je družina Hockemeier odgovorila in se mu zahvalila, da jim je poslal razglednico. »Glede na to, da je minilo že toliko let, smo veseli, da smo jo dobili,« so zapisali in dodali, da bi zelo radi vedeli, kje in kdo jo je našel. »Nazaj jim še nisem odgovoril. Ko sem dobil njihov odgovor, sem si rekel, da je očitno to padlo na plodna tla,« v smehu doda sogovornik in še zaupa, da je bila razglednica na zgornjem robu »majčkeno odtrgana, ampak še lepo ohranjena«. »Trudim se, da vedno naredim kaj dobrega. Pomembno je, da je namen dober in da nekomu narediš veselje,« še poudari Alojz, ki lepo skrbi za rože na balkonu in vsako leto tudi naredi domači jägermaister.

Ni pričakoval,
da se bo vrnila

O isti razglednici se je pred dnevi razpisal tudi nemški časnik Neue Osnabrücker Zeitung. Celotno zgodbo opisujejo kot pravo senzacijo, saj je težko verjeti, da je razglednica prepotovala več kot 1000 kilometrov in se skoraj nepoškodovana po toliko letih vrnila k pravemu lastniku. Kot je povedala Sebastianova mama Gabriela Hockemeier, si je sin v tem času že ustvaril družino in se preselil na drug naslov. Razložila je, da je Sebastian 1999. obiskoval tretji razred osnovne šole in da je na razglednico sam napisal domači naslov. Sploh ni pričakoval, da bi razglednica dejansko prišla nazaj v njegove roke, nikakor pa ne, da bo ta prepotovala tolikšno razdaljo. Gabriela je razmišljala, da je morala biti kartica vseskozi na varnem mestu, saj je bila vsebina na njej napisana oziroma narisana s svinčnikom. Povedala je še, da je najditelju takoj poslala elektronsko sporočilo in da še ni dobila nobenega odgovora. Je pa zato vsem otrokom, ki so kdaj z baloni pošiljali svoje pozdrave, sporočila, da lahko, četudi od spusta balona mine veliko časa, še vedno ohranijo upanje, da bodo kdaj dobili odgovor na zapisane pozdrave.