V dobrih treh desetletjih od takrat se podoba gora ni kaj prida spremenila. A bil je čas za novo. Pred kratkim je izšla – Slovenske gore v objektivu letnih časov. Gre za fotografsko monografijo o edinstvenem svetu višav.
Avtorje je pri ustvarjanju knjige vodilo vprašanje, kakšna so danes občutja, ki nas ženejo visoko tja gor v samoto – včasih samost – in mir. Zakaj nas sploh ženejo? Še vedno velja, da srce kar v grlo sili, ko nas prevzamejo prelepa narava, nepozabni prizori, svež zrak, sijajna svetloba pa tudi sreča, ki nas preplavlja ob zavesti, da smo v širnem, brezmejnem prostranstvu visoko nad dolinami?
Začelo se je s podobami, z razpisom za zbiranje fotografij. Nanj se je javilo 345 avtorjev, ki so poslali 9996 fotografij svojega videnja gorskega sveta. Uredniški odbor se je sesedal pod pošiljkami in pregledoval fotografije, značilnosti prejetega gradiva pa so narekovale tudi spremembo koncepta knjige.
Besedila znanih avtorjev razkrivajo osebno, intimno doživljanje odmaknjenih in od civilizacije nedotaknjenih kotičkov. Fotografije pričarajo čarobno vzdušje; opremljene so z natančnimi, preverjenimi stvarnimi podatki. Lepe misli pod njimi pa sporočajo, da je življenje nekaj zelo posebnega in lepega. Le začutiti ga moramo.
Besedila v novi knjigi so napisali Miha Kovač, Lučka Kajfež Bogataj, Marjeta Keršič Svetel, Borut Peršolja, Iztok Tomazin; misli k fotografijam so prispevali Jošt Gantar, Urban Golob, Dušan Ogrizek.
V knjigi velikega formata je na 280 straneh zbranih 213 fotografij, ki so delo 65 avtorjev, poklicnih in ljubiteljskih fotografov obeh spolov in vseh starosti. Izbor je vodil Arne Hodalič, knjiga pa vsebuje tudi seznam fotografij s tehničnimi podatki o tem, s kakšnimi nastavitvami so bile posnete.
Vršaci s človeško toplino
»Ko moči združijo najboljši fotografi, znani Slovenci, izkušeni planinci in predani uredniki, nastane gorniška knjiga brez primere v slovenskem merilu, s katero smo vzvišenim gorskim vršacem vdihnili človeško toplino,« je ob izidu povedala urednica Maja Ogrizek.
