Naša zrna soli potujejo po vsem svetu

Kot priča pergamentna listina, ki jo hranijo v piranskem mestnem arhivu, je od leta 1394 njihov najpomembnejši dan praznik sv. Jurija, njihovega zaščitnika. Tako močno so ga spoštovali, da so v statut celo zapisali določilo, po katerem so s kaznijo, večjo od običajne, kaznovali vsakega, ki je na ta dan preklinjal Boga, sv. Marijo ali župana. In sveti Jurij je Pirančanom naklonjenost rad vračal. Tako obstaja 673 let stara legenda o tem, kako se je v noči na 21. julij davnega leta 1343 nad mestom pripravljala strašna nevihta. Bilo je, kot da se bliža sodni dan. Na morju je ujela ribiča, ki sta v svoji nemoči iskala zadnjo možnost rešitve v molitvi. Delovalo je, saj se jima je prikazal sv. Jurij in jima obljubil, da bo rešil njiju, Piran, Pirančane, njihove barke ter pridelke. In res, neurje se je v trenutku poleglo, hvaležni Pirančani pa so se zbrali in se tudi v procesiji zahvaljevali svetniku za čudež ter mu pozneje nad mestom hvaležni zgradili veličastno cerkev.

Dan, ko goduje sv. Jurij, pa je pomemben tudi za piranske solinarje. Na ta dan so namreč Pirančani odšli k maši, nato pa so se z barkami cele družine iz mesta preselile v soline. Tam so začeli pripravljati solna polja, v mesto pa so se vrnili šele po zadnji avgustovski žetvi soli. Pridelana sol je mestu najmanj 700 let rezala debelejši kos kruha in brez nje gotovo ne bi imelo današnjega šarma.

Danes Piran živi izključno od turizma, a na sol, na kateri pravijo, da je mesto zraslo, niso pozabili. Solinarjev domala ni več, a potem ko je njeno pridobivanje na solinah že skoraj zamrlo, se zadnja leta v delčku nekdanjih veličastnih solin vse bolj obuja, in to na piranski stoletja star tradicionalni način. Odločitev, da jo še naprej pridelujejo, se obrestuje. Zaradi kakovosti si vse bolj odločno odpira pot v svet kot sol sladokuscev. Tako prvi solinar, direktor Solin, d. o. o., Klavdij Godnič, o lanski letini pravi: »Pridelali smo 1500 ton zelo kakovostne jedilne soli, od katere je 40 ton solnega cveta. Prodajamo že v 23 državah, od Japonske do ZDA. Prvič izvažamo v Rusijo in tudi na Kitajsko gredo prve pošiljke. Prodaja raste za kakšnih 15 odstotkov na leto, povpraševanje se veča in zato poskušamo vsako leto obnoviti kak nov kavedin.«

So pa sečoveljske soline s tamkajšnjim krajinskim parkom v zadnjih letih postale tudi ena najbolj prepoznavnih turističnih zanimivosti v piranski občini in širše. Piran z njimi poleg tradicionalnega sonca, morja in plaže ponuja gostom lokalne posebnosti, med katere poleg kulturne dediščine in kulinarike spada tudi ohranjena narava.

Vsekakor se Pirančani vse bolj zavedajo pomena dediščine solin, trudijo se, da bi prišle na seznam Unescove dediščine, in Piran je ob nedavnem prazniku sv. Jurija živel s svojim solinarskim praznikom. Verjetno na svetu ni mesta, kjer bi tej najbolj uporabljeni in življenjsko pomembni začimbi s kar tridnevno fešto namenili večjo pozornost. Z njo oživljajo nekdanji čas spomladanskega odhoda v soline, najavljajo novo sezono in predvsem obujajo dediščino.

S praznikom je živel ves Piran in domačini so se kljub nagajivemu vremenu trudili v dogajanje kar se da aktivno vključiti obiskovalce. Društvo Anbot, Društvo Faros, učenci vseh osnovnih šol, dijaki in študenti Turistice so z zelenimi girlandami okrasili staro mestno jedro. Obiskovalci so na stojnicah lahko spoznali vse o soli, tam je bil sejem starin, odvijal se je pester spremljevalni kulturni in zabavni program z istrskimi in drugimi plesi do rajanja s skupino Čuki. Pripravili so delavnice za otroke, solinarske igre, iskal se je zaklad, Pirančani so vlekli vrv proti preostalemu svetu, opravili so blagoslov novih piranskih zvonov, ki jih je mesto dobilo v dar iz Berlina, in ne nazadnje je župnik Zorko Bajc takole blagoslovi sol: »Prosim te, blagoslovi to sol, vse, ki jo bodo okusili, obvaruj vsake bolezni in nesreče, zemlji pa daj obilno rast.«

Seveda se ni manjkalo solinarskih malic. Kar več znanih piranskih restavracij je za to priložnost ugodno ponudilo preproste istrske specialitete in tudi na stojnicah so se cvrle sardele in fritule, dišalo je po fritaji iz divjih špargljev, ponujali so se kruhki z bakalajem in kuhar Jernej Podpečan iz hotela Piran je na primer pripravil v solnem cvetu, rjavem sladkorju in svežem koprcu mariniranega lososa ter ciplja na šavor. »Ljudje bolj poznajo sardele na šavor, a je bil ulov cipljev te dni dober,« je povedal. Tam je bila tudi ekipa iz gostilne Na burji iz Nove vasi nad Dragonjo, ki je med drugim pripravila lazanjo z divjimi šparglji in golaž z divjim koromačem. »To je istrski golaž, v katerega damo tudi blitvo, krompir, janež, klobaso in še kaj. Ob tej jedi so rasle generacije,« je povedala Oriella Medoš.