OLOVO – Zadnji mesec tega leta smo se v Bosno odpeljali že skoraj, kot da bi se peljali domov! Rečica v občini Olovo leži v delu Bosne, ki je odmaknjen od vsakodnevnega vrveža. Z obupanimi domačini smo se v letošnjem maju našli v dneh katastrofalnih poplavah na Balkanu. Posledice divjanja naravnih sil so popotniku dobro vidne še danes. Toda ne v Rečici, tisti mali vasici, ki smo ji s pomočjo vas, drage bralke in bralci Slovenskih novic, ljudi odprtega srca, pomagali, kot znamo, kot skupaj z vami zmoremo in predvsem tako, kot Slovenec želi, kadar odpre srce: vedeti je treba, komu gre pomoč!
Ne, nismo obračali glave proč od nesreče drugega in zato smo pri največjem slovenskem dnevniku ponosni na prav vsakega od vas, ki vzamete v roke naš izvod bodisi vsako jutro iz nabiralnika ali ga na hitro prelistate ob kavi. Dali ste svoj prispevek v Sklad Ivana Krambergerja, ki je bil namenjen obnovi vodovodnega sistema v vasici, ki je življenjsko odvisna od njega.
Slovenec bo to storil!
Nad vasjo, kjer je predel Četinarskega gozda, je množica potočkov, ki gredo mimo vasi ali skoznjo v dolino proti rečici Stupčanici. Ko je narava pokazala svojo ostrino, je vsak naredil svojo drobno neumnost, ki so se združile v katastrofo. Tistega majskega dne se je popoldne utrgala zemlja na hribu nad Rečico in se v noči zaustavila. Domačini so si kljub deževju, da je bila groza, malček oddahnili, a ne za dolgo, saj je zjutraj plaz kot zlobna prikazen počasi spet začel gomazeti navzdol. Vasico je po treh dnevih, ko se je končno umiril, prepolovil. Brez hiš je ostalo štirinajst družin, vodovodni sistem, ki se je napajal iz dveh zbiralnikov, je bil popolnoma uničen.
Spomnim se dne, ko smo prišli s polnim avtomobilom pomoči k vaščanom in jim jo ponudili. Ob obvezni kavi, ki je bila vkuhana z vodo iz potočka, ki so ga na hitro zajezili, vodo pa do edine delujoče štirne sredi vasi speljali z oranžnimi cevmi za polaganje električne napeljave v hišah, so nam vljudno povedali, da pomoči ne potrebujejo. Da naj jo predamo tistim, ki so jih poplave bolj prizadele kot njih, recimo tistim iz mesteca Olovo doli v dolini, kjer rečici Stupčanica in Bioštica ustvarita reko Krivajo. Tam so imeli poplavljene hiše do prvega nadstropja ali še više. Sami so s strahom pogledovali v prihodnost, saj so vedeli, da živijo na koncu Bosne, kjer je Bog že zdavnaj rekel lahko noč, in da bodo za pomoč na vrsti zadnji. Vas je bila na začetku mučne poti izumiranja. Smelo smo sprejeli odločitev, da vaščanov ne bomo prepustili usodi. Slovenske novice bodo skupaj s svojimi spoštovanja vrednimi bralkami in bralci financirale gradnjo novega vodovodnega sistema! Nekaj trenutkov smo se v tišini gledali z začudenjem, potem pa se nasmehnili, ko je vaščan, ki je penzijo kot zidar zaslužil pod Alpami, dejal: »Kar se Slovenec nameni narediti, bo tudi storil. Jih predobro poznam! Pred novim letom bomo imeli nov vodovod, le križem rok ne bomo smeli stati sami, tudi mi bomo morali dati svoj prispevek.«
Odpeljali smo se v domovino, a se v Bosno, v Rečico, znova vrnili. S čekom za 10.000 evrov in dodatkom: desetimi računalniki za drobno osnovno šolo v Solunu, naselju pod Rečico, kamor hodijo male brihte iz omenjene vasi in drugih po novo znanje.
Večina porabljena
Ko smo v soboto zapeljali v Olovo, smo najprej zagledali častnega meščana občine. Remzo Rotić je veselo pomahal, ob tem mu je metla padla iz rok in skoraj bi mu ušel voziček s kanto. Občina je naziv podelila delavcu komunalnega podjetja, ki tri desetletja skrbi, da v mestu ni niti enega samega cigaretnega ogorka na tleh. Ne da jih samo pobira, zadnje čase mu jih sploh ni treba, ker je someščane navadil na red in čistočo. Na občini smo segli v dlan županu Đemalu Memagiću, ki vso svojo plačo v višini okoli 2800 konvertibilnih mark nakaže dijakom kot štipendijo. Živi od posla v svojem podjetju, in če ste zgrešili eno naših preteklih reportaž, vam spet podajamo njegov pogled na svet, povezan s srajcami in čevlji: »Kaj mi bo enajst srajc, če nosim samo eno, deset jih pa visi v omari? Potrebujem samo dva čevlja: levega in desnega.«
Sead Gledo, računovodja občine, ki se vsak dan vozi prav iz Rečice na delo v Olovo, je v roke vzel spisek dokumentacije in najprej pokazal specifikacijo računov: »Nismo še vsega porabili, ostalo nam je še okoli 3000 konvertibilnih mark, ki bodo porabljene pomladi, ko se bo opravljalo drenažna dela okoli vodnih zajetij nad vasjo. Preostalo pa smo porabili in vse podrobno dokumentirali za vodovod.«
Nazdravili
z novo vodo
Med pogovorom smo izvedeli, da naš dobrodelni prispevek ni bil le denarnega značaja, za seboj je ponesel cel kup opravil in dejanj, ki so bila povezana z gradnjo vodovodnega sistema za vasico Rečica: pristojni organi so skupaj z vodnim gospodarstvom in komunalo takoj začeli pridobivati dokumentacijo za traso in gradbena dela. Vaščani so se sestali in brez zapletov je vsak odstopil del zemljišča, kjer bo potekal nov vodovod. Hkrati so se odločili, da bodo vsa dela pri izkopih in poznejšem zasutju cevi opravili sami, in to ročno ter da bodo tako prihranili. Več kot kilometer trase vodovoda poteka od dveh zajetij nad vasjo, potem je bilo treba del vodovoda ponovno speljati po vasi. »Polaganje cevi so opravljali delavci podjetja Sajo, ki je specializirano za gradbena dela na vodovodnih sistemih, spajal pa jih je Rahan Kamenjačić, vodovodar, ki je specializiran za te vrste dela. Kopali smo 40 dni, vmes smo že polagali cevi ter jih spajali. Dela je kontroliral Jasmin Delić, ki ga je na to mesto postavila občina. Porabili smo 16.000 konvertibilnih mark, za preostalih 3000 pa bomo pomladi opravili dodatna dela na drenaži. Če ne bi sami opravljali dela ob izkopu, bi se znesek za vodovod podvojil,« je pojasnil Gledo in nas najprej odpeljal na obisk osnovne šole Hasana Kitića.
Učencem smo ob predaji čeka pripeljali še deset računalnikov kot donacijo naše časopisne hiše, ki so jih prej kompletirali in s programsko opremo oplemenitili naša dekleta in fantje iz oddelka informatike: »Računalniki so že v uporabi,« je dejal ravnatelj Naim Kopić: »Izjemno nam bodo pomagali pri novih metodah učenja. Namesto starih kaset zdaj uporabljamo DVD in splet. Učiteljem je tako lažje, učencem pa bolj zanimivo. V Solunu smo namestili pet računalnikov v učilnici za tehnični pouk, pet pa smo jih poslali v podružnične šole v vaseh Careva Ćuprija, Ćuništa, Milankovići, Jelaške in Kamensko.«
Po Rečici smo se sprehodili skupaj z gostiteljem Gledom in sekretarjem Rdečega križa Olova Feridom Hadžiabdićem. »Vas je na zahodnem delu opuščena, pri srcu me stisne, ko zvečer pogledam v temo,« je dejal Sead: »Med štirinajstimi hišami, ki so bile na trasi plazu, jih je dvanajst dokončno neprimernih za bivanje in bodo porušene. Štiri družine so se odselile v dolino,« zmaje z glavo Gledo in dodaja: »Vendar nismo izgubili upanja. Ko ste maja prišli v vas in smo bili res obupani, ste nam ponudili ne le pomoč, temveč tudi upanje. Tako to ostaja tudi danes, to upanje, da bomo vsi v vasi Rečica spet celota, saj smo vodovodno napeljavo potegnili tudi do njihovih hiš oziroma njihove zemlje, kjer bi si lahko zgradili nove stavbe.«
Korak smo usmerili do tiste male, drobne pipe, ki je maja, ko smo prišli prvič v Rečico, edina kapljajoče ponudila vodo iz improviziranega spoja električnih cevi. Pošteno smo jo odprli in nazdravili! Nazdravili smo z vodo. V imenu vseh vas, ki ste pomagali, v imenu vseh naših zvestih bralk in bralcev, smo sredi vasice v Bosni nazdravili s prijatelji!