NA KOŽO

Naša smreka 
bo slovenska

Objavljeno 18. december 2012 23.30 | Posodobljeno 18. december 2012 23.30 | Piše: Domen Mal

Smreke so iz polivinilklorida, ki se pridobiva iz fosilnih goriv.

Domen Mal.

V predbožičnih dneh si letos ne razbijam glave samo z darili, ampak tudi z vprašanjem, pod kaj jih položiti. Torej: na kaj bo nežni del familije sploh vesil bunke in druge obeske?!

Vem samo, da bo to smreka. A kakšna? Naravna ali umetna?

Vsaj pri naravni sem izbor zožal na posekano. Lani smo imeli živo, v loncu, in je hitro crknila. Menda zato, ker je, dokler je bila na toplem v dnevni sobi, nismo škropili z vodo. Pa je šlo 40 evrov.

Umetna smrečica mi je na splošno antipatična, zimzeleno drevo je vendar simbol stare predstave o drevesu življenja, v plastiki pa tega lajfa preprosto ne vidim. Tisto o ekološkosti plastičnega drevja je pa sploh nateg. Biolog Clint Springer s filadelfijske univerze je dognal, da bi morali umetno smreko uporabljati 20 let, če bi hoteli napraviti manjši ogljični odtis od 20 pravih dreves (po domače: manj zasvinjati naravo). Smreke so iz polivinilklorida, ki se pridobiva iz fosilnih goriv, za njihovo izdelavo se porabi veliko (preveč) vode. Ob tem večino umetnih dreves naredijo Kitajci, kar pomeni, da porabijo ogromno nafte za njihov transport po svetu. In nazadnje: umetne smrekice se naveličaš, kupiš nov model, mogoče modni trendi narekujejo, da so veje nagnjene v desno, in staro zavržeš. Kam? I, na smetišče. In jo je spet treba uničiti, predelati, spet se onesnažuje okolje.

Po drugi strani pa je umetna smrečica praktična. Vzameš jo z omare in odpreš kot dežnik. Slišal sem za družino, ki po končanih praznikih celo okrasje pusti na drevescu, samo z rjuho ga pokrije, da se ne praši, in je že pripravljeno za prihodnji božič. S plastične smreke ne odpadajo iglice in nimajo močnega vonja, za katerega je marsikdo občutljiv.

Po konzultaciji z ljubljeno se tehtnica vendarle začenja nagibati v prid posekane smrečice.

Spet sta dve možnosti, drevesce je mogoče kupiti pri gojiteljih prazničnega zimzelenja – domačega in tujega, zlasti skandinavskega in ruskega, ki pa ga je tudi drago transportirati, kar se, ob ekološkem momentu, pozna še na denarnici – ali pa pri lastnikih gozdov, ki so si na republiškem zavodu za gozdove pridobili dovoljenje za sekanje.

Vem samo, da smreka bo. Slovenska.

Deli s prijatelji