LJUBLJANA, ORMOŽ – Nekdanji kmetijski minister, evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je četrti regijski Evropski pogovor o krožnem gospodarstvu posvetil razvojnim možnostim na območju občin v Podravju, ki so v domeni Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) oziroma njenega ptujskega zavoda. Evropski poslanec je na omenjenem pogovoru poudaril, da slovenski kmetje že stoletja oziroma tudi iz roda v rod prenašajo svoje izkušnje po načelih krožnega gospodarstva, in dodal, da zato srčno upa, da se bo tudi v Sloveniji z novostmi v preskrbovalni verigi upoštevanje načel krožnega gospodarstva le še (o)krepilo. No, hkrati pa je, kajpak, povsem pričakovano tudi še enkrat pozdravil (pohvalil in podprl) prizadevanja članov Društva pridelovalcev sladkorne pese Slovenije za vnovično obuditev pridelave sladkorne pese na območju Slovenije: »Sladkorna pesa je šampionka med poljščinami v krožnem gospodarstvu, o čemer smo se lahko prepričali med študijskim obiskom v Belgiji in na Nizozemskem...«
Breme že spet na kmetih
Roko na srce, Bogovič je že zadnjih nekaj let med tistimi slovenskimi politiki, ki so se že vnaprej začeli navduševati, češ da se nam bo z odpravo evropskih kvot za predelavo sladkorne pese oziroma proizvodnjo sladkorja tudi v Sloveniji morda končno spet ponudila celo priložnost za morebitno gradnjo nove tovarne sladkorja. Potem ko smo se svojčas žal tako nepremišljeno odrekli nekdanji pridelavi sladkorne pese in njeni predelavi v sladkor ter ormoško tovarno prodali nizozemski korporaciji? Ja. Čeprav so naši politiki (čeprav je slovenska politika) že vnaprej odkrito priznali, da bi morali breme morebitnega novega zagona na svoja ramena prevzeti, kdo pa drug, kmetje, ki bi se morali biti pripravljeni za to resno in odgovorno organizirati ter sčasoma zagotoviti od 8000 do 10.000 hektarov kmetijskih površin.
Kako, nas mar ljudska modrost ne uči, da gre praviloma celo osel samo enkrat na led? Seveda nas, toda Slovenci smo že velikokrat dokazali, da nismo kot osli. V Združenju pridelovalcev sladkorne pese Slovenije so tako pač prepričani, da bi bila vrnitev sladkorne pese na slovenske njive gospodarsko upravičena in še kako zaželena, saj gre konec koncev za najbolj perspektivno poljščino v Evropski uniji.
Zakaj smo lahko ponosni?
Bi se pa morali, če želimo, da bi bil projekt slovenske vrnitve zares uspešen, med sabo povezati in tesno sodelovati prav vsi, od pridelovalcev in predelovalcev do strokovnjakov in države kot krstne botre. Za sodelovanje pri gradnji nove slovenske sladkorne tovarne, je bilo mogoče slišati že lani spomladi, naj bi se kot potencialni vlagatelj zanimalo celo neko kitajsko podjetje iz skupine Apollon Capital. Krasno, a ne?
In kje smo zdaj? Kaže, da smo se medtem vendarle sprijaznili, da zdajšnjih slovenskih kmetijskih oblastnikov pač ne zanima gradnja domnevno (le domnevno!) nadvse dobičkonosne nove tovarne sladkorja. Bi pa zato lahko že letos spomladi na njivah v Podravju in Pomurju spet sejali sladkorno peso. Če ne želimo, kot temu pravimo, povsem zamuditi vlaka. Ker kvot za proizvodnjo sladkorja letos oktobra ne bo več. Toda pri nas se tolažimo, se bomo, tako vse kaže, raje zadovoljili s tem, da bomo smeli sladkorno peso, ki jo bomo pridelali na slovenskih njivah, voziti na Hrvaško, kjer pa bodo iz nje zares proizvajali sladkor. Mimogrede, kmetje na območju Ormoža naj bi s sladkorno peso za zdaj posejali do največ 500 hektarjev svojih zemljišč. In mi smo že zaradi tega tako ponosni in navdušeni?
Očitno. Ker bo menda že to dokaz, da bomo po desetih letih premora končno spet lahko sladkorno uspešni. Kako uspešni? Hrvaški sladkor, proizveden tudi s sladkorno peso z območja Ormoža v virovitiški sladkorni tovarni Viro, bodo potem sicer pripeljali v Slovenijo, tu pa ga bodo slovenske delavke in delavci vestno pakirali v, točno, nemški pakirnici. Jasno, s pakiranjem sladkorja in njegovo prodajo bo nemški lastnik pakirnice nazadnje zaslužil veliko, veliko več kot vsi Slovenci, ki bodo imeli s svojimi pridnimi rokami priložnost sodelovati v vnovič zagnanem procesu proizvodnje slovenske sladkorne pese.
| Uspeh Hrvatov in Nemcev Ormoško tovarno sladkorja smo, kot se boste spomnili, v Prlekiji zgradili ob koncu sedemdesetih. Proizvodnja in pakiranje sladkorja sta se v njej začela leta 1979 ter trajala – drži, v njej so dve desetletji uspešno predelovali in pakirali tudi sladkorno peso, ki so jo sejali in nabirali drugje v regiji (na različnih območjih nekdanje Jugoslavije) –, dokler niso naši izjemni kmetijski strategi vsega skupaj leta 1997 po butalsko prodali Royalu Cosunu, sladkorni multinacionalki s sedežem na Nizozemskem. Nerešljiv problem naj bi bile za nas namreč sladkorne kvote, ki nam jih je mačehovsko (pokroviteljsko, ponižujoče) vsilila EU. No, Royal Cosun je, kot vemo, do leta 2006 tovarno zaprl, že prej pa »slovenske« sladkorne kvote iznajdljivo preselil na Nizozemsko. Ta kratko smo tako potegnili Slovenci. Ki pa se danes spet veselimo še enega svojega »velikega« uspeha: tega, da bomo tudi pri nas spet smeli sejati četudi le omejeno količino sladkorne pese. Kljub temu da bodo pri nas pridelano sladkorno peso v sladkor predelovali na Hrvaškem, slednjega pa potem vračali v Ormož, kjer ga bodo zgolj pakirali (za prodajo pripravili) v nemškem podjetju. |
